Monika Žibret, študentka MA Pedagogika

Zapis 3 v 1

(15. april 2020)

 

Pričujoči zapis sem poimenovala 3 v 1, saj se skozi obdobje karantene prebijam v treh različnih vlogah. Najpomembnejša vloga je vloga mame dveh osnovnošolskih otrok, s to srečo, da je mlajši sin otrok s posebnimi potrebami. Druga in tretja vloga se prepletata in sta pri meni zapisani kot enakovredni, to sta vloga nadomeščanja svetovalne delavke v šoli ter vloga študentke magistrskega študija. Na tem mestu bi želela izpostaviti tudi dejstvo, da je zapis moje lastno razmišljanje, ki je prepleteno z osebno izkušnjo in nikakor ni namenjen posploševanju, analiziranju ali celo kakšnim primerjavam. Zapis prav tako ne temelji na strokovnih postavkah, temveč izpostavlja odprta vprašanja, dileme, težave, s katerimi se dnevno srečujem.

 

Mama dveh osnovnošolcev

Otroka sta ob razglasitvi epidemije in novici, da se šola zapira za dva tedna, v en glas zakričala: “Juhuhu, počitnice so tu!” Z možem, ki je prav tako zaposlen v vzgoji in izobraževanju, še slutila nisva, kaj nas čaka. Že prvi teden, ko sta otroka dobila seznam obveznosti iz šole, se mi je naredil ogromen cmok v grlu. Nekako smo ga preživeli, skušali vzpostaviti urnik in rutino, veselo smo delali kljukice ob vsaki opravljeni nalogi in veliko časa preživeli zunaj. Imamo namreč to srečo, da živimo v hiši. V prvem tednu se še nismo zavedali, kakšno srečo imamo, predvsem pa ogromno prednost pred družinami, ki živijo v bloku, po možnosti brez balkona.
Učilnico smo uredili na terasi (ob slabem vremenu pa jo prestavimo v dnevno sobo), saj je mož kuhinjo spremenil v svojo pisarno, sama pa sem si pisarno uredila v sobi mlajšega sina. To sta tudi prostora, kjer najbolje deluje internetna povezava. Mož je predelal staro kuhinjsko mizo v mizo za namizni tenis, tako da se lahko otroka, ko imata vsega dovolj, na hitro sprostita ob igranju namiznega tenisa.
Kaj kmalu po pregledu šolskih obveznosti drugega tedna je postalo jasno, da smo izgubili kompas. Dvomim, da bi vso to količino nalog otroka opravila v enem tednu, če bi bila pri pouku. Glede na stanje v zvezkih pri določenih predmetih zagotovo ne. Starejši sin je sedmošolec in v drugem tednu sva natisnila natanko 14 strani navodil za delo v tem tednu. Opraviti je moral tudi dva poskusa pri naravoslovju. Panično je iskal vse sestavine, ki jih ob tem potrebuje, da bo le dobil tisto zvezdico. Ker če bo imel dovolj zvezdic, ne bo ustno vprašan. Halo?! Torej bodo tisti otroci, ki doma niso imeli vsega potrebnega, za kazen vprašani. Nekateri otroci živijo v pomanjkanju, nimajo kaj dati v lonec, so lačni ... in ne, ne gre samo za žličko soli, ki jo je bilo treba raztopiti v vodi, jo segrevati in meriti, v kolikem času je voda izparela, potem pa še poslikati in rešiti dve strani učnega lista.To je le osmina omenjenih poskusov. Gre za prikrito ocenjevanje, saj so bila dana s strani ministrstva jasna navodila, da se v tem obdobju ne ocenjuje.

V četrtem tednu sta imela k sreči oba hkrati tehnični dan. Izdelati sta morala velikonočno dekoracijo, mlajši pisanke v tehniki lepljenke, starejši okraske iz odpadne embalaže. Tako smo imeli na začetku tedna že vse pripravljeno za prihajajoče praznike. Pozabila sem še na nalogo mlajšega, prvošolčka, ki je moral posaditi krešo v 4 različne lončke (brez vode, brez svetlobe ...) in opazovati rast. Seveda je bilo treba vse dokumentirati, narisati in izpolniti učni list. Ker doma nismo imeli kreše, smo izkoristili in posadili semena solate. Počasi bodo sadike primerne za prestavitev na vrt. Tako smo opravili nalogo za šolo in hkrati poskrbeli za samooskrbo s solato.
Pri šolanju od doma me je najbolj skrbelo to, kako bom mlajšemu sinu uspela pomagati, saj ima v šoli 5 ur dodatne strokovne pomoči (no, 4, če smo bolj natančni, saj so otrokom 1 uro preprosto vzeli, a to je tema za drugo razpravo). Že tako je bil v zaostanku s šolo, saj je zaradi bolezni kar veliko manjkal. Prvi teden je še šlo, sicer z velikim občutkom nemoči in krivde, da nismo vsega predelali. Potem pa sva se z možem odločila, da mu bova sama prilagodila delo. Jasno je bilo, da učitelji ne ločijo dobro med temeljnimi in minimalnimi cilji in standardi znanja, ki naj bi jih zasledovali v tem času šolanja na daljavo. Obseg nalog je bil neprimeren, prav tako zahtevnost pri posameznih predmetih. Otrok s 5 urami DSP-ja ne more opraviti iste naloge, predvsem pa ne v isti količini kot nekdo, ki nima primanjkljajev.

V tretjem tednu šole na daljavo smo uspeli vzpostaviti stik s specialno pedagoginjo. Dogovorili smo se, da bo opravila ure dodatne strokovne pomoči preko Skypa. Zdaj nam gre kar dobro, z možem sva razbremenjena in nimava več občutka, da nismo naredili dovolj. Edina skrb, ki še ostaja, so logopedske ure znotraj dodatne strokovne pomoči. Logopedinja mu sicer vsak teden pošlje naloge, ki bi jih drugače opravila v šoli, a sama pač nisem logoped in ne znam presoditi, če otrok pravilno usvaja govor in govorne spretnosti.

Sva pa pri sinu opazila veliko manj absenc, kričanja, umiril se je njegov gibalni nemir. Vse skupaj je posledica tega, da ima prilagojeno delo, saj lahko nalogo dela kar na tleh, ko mu pade koncentracija, se gre lahko igrat, ko potrebuje mir, se umakne v svoj kotiček. Raje pa ne pomislim na tiste družine, ki nimajo teh možnosti. Prav tako za naše otroke s posebnimi potrebami ni bilo zanimanja s strani ministrstva. Edina skrb je bila, da vsi otroci dobijo opremo za delo (kar je vsekakor v redu), pa še to z zamudo, saj so nekateri otroci lahko začeli delo šele v prejšnjem tednu, torej 4 tedne za vrstniki. Vsekakor si upam trditi, da šolanje ne poteka tako gladko, kot je prikazano s strani ministrstva. Prav tako sem mnenja, da se bodo tiste prave stiske šele začele kazati. Nisem si mislila, da bom od skoraj 13-letnika kdaj slišala, da komaj čaka, da bo spet šola. Misel o dvotedenskih počitnicah se je hitro razblinila. Druženja preko telefona in računalnika ne morejo nadomestiti pristnih, osebnih druženj.

 

Šolska svetovalna delavka

V petek, ko je bilo jasno, da se bodo šole s ponedeljkom zaprle, se mi je zdelo popolnoma nepredstavljivo, da bom delala od doma. Ker so bila navodila ministrstva zelo nejasna in so vso odgovornost prelagali na ravnatelje, sva se s kolegico, prav tako svetovalno delavko, odločili, da v ponedeljek kljub vsemu prideva v šolo. K sreči smo s pomočjo ravnateljice uspele narediti načrt našega dela od doma in tako v torek začele novo poglavje našega delovanja. Razdelile smo si področja in določile temeljne cilje, ki jih bomo zasledovale. V ospredje smo postavile pomoč, poslušanje, opogumljanje, spodbujanje in vzpostavljanje stikov z vsemi. Čeprav, roko na srce, v teh razmerah nobena teorija ne more nadomestiti tiste pristnosti, empatičnega odnosa do sočloveka in predvsem odgovornosti do dela. Kako pomembna je empatija, je v teh štirih tednih postalo še kako jasno.
Seveda pa se je v tem času pokazalo tudi to, da je za lastno preživetje svetovalnega delavca, da ne izgori, treba postaviti meje. Meje samemu sebi in meje drugim, ki iščejo našo pomoč. Ponovno poudarjam, da je pričujoči zapis zgolj moja izkušnja in moje doživljanje v karanteni.

V začetku sem imela težave z občutkom nepopolnosti, da nisem dovolj naredila v enem dnevu, čeprav sem se še ob 17. uri oglasila na klic dijakinje in ob 21. uri odgovarjala na elektronsko pošto dijakov, ki so se znašli v stiski. Preganjal me je tudi strah, ali bo časovnica o opravljenem delu od doma zadostila kot potrdilo ministrstvu, da sem opravila 8-urno delo (in posledično zaslužila plačo). Ja, naš delavnik se razlikuje od delavnika učitelja, ki dela po urniku in ima tudi predviden čas za pripravo.

Na plan je prišla tudi naša vloga vmesnega člena med dijaki (pišem o dijakih, ker sem zaposlena na SŠ) in učitelji. Veliko je bilo šumov v komunikaciji med dijaki in učitelji, ki pa smo jih ob koncu četrtega tedna šole na daljavo, lahko rečem, uspešno razrešili. Nenehno opozarjanje učiteljev, da obseg in zahtevnost nalog prilagodijo programu, v katerem poučujejo (SSI, GIM, NPI ...), se je obrestovalo. Jasno nam mora biti, da v NPI zasledujemo minimalne cilje, v ostalih programih pa temeljne. Prav tako se vsak teden vsi skupaj trudimo slediti načelu “manj je več”.

Veseli me, da smo kljub razdalji kot aktiv zelo povezani. Ta občutek, da pripadaš določenemu timu, da si upoštevan, da imaš možnost izraziti svoje mnenje, je neprecenljiv in hkrati daje zagon, motivacijo za nadaljnje delo.
Poleg vsega naštetega smo se v tem času še posebno aktivirali (tako razredniki kot strokovne delavke) in vzpostavili stik s prav vsemi dijaki. Veliko je tudi dogovarjanja z zunanjimi institucijami, s katerimi sodelujemo. Z nekaterimi se dogovarjamo po elektronski pošti ali po telefonu, z drugimi pa sestankujemo kar preko Skypa. Predvsem pa je pomembno to, da prav z vsemi uspešno ohranjamo komunikacijo in nadaljujemo naše sodelovanje.

Najtežja in najbolj čustveno obremenilna naloga v tem času pa je svetovalna vloga. Težave, ki jih imajo tako starši kot dijaki, so raznovrstne in nekatere težko kar tako pozabiš. Tu pridejo v ospredje osebnostne značilnosti svetovalca in že zgoraj omenjeno postavljanje meja (predvsem meje zasebnosti). Sama se, priznam, v tem še zelo lovim. Težko je pozabiti na klic objokane mame ali dijakinje, ki je v hudi stiski. Prav tako je težko ne razmišljati o tem, kam se lahko zateče dijak, ki je doma izpostavljen nasilju, alkoholu, živi v pomanjkanju. Prej se je umaknil v šolo, kjer je vsaj za trenutek lahko “pozabil” na težave doma, zdaj pa nima primernega zatočišča.
Vsekakor se delo šolske svetovalne službe razlikuje od dela učiteljev (tudi sama sem kar nekaj let delala v razredu). Zdi se mi, da smo veliko bolj izpostavljeni stresu, saj imamo v rokah kar nekaj niti za uspešno delovanje šole. Sodelujemo z učitelji, razredniki, dijaki, vodstvom, zunanjimi institucijami, starši in nenehno usklajujemo različne naloge in poglede, da bomo le prispevali v dobrobit tistega, ki potrebuje našo pomoč.
Na koncu pa vendarle pride tisti trenutek zadoščenja, ko vidiš, da stvari kljub vsemu nekako funkcionirajo, ko te pohvalijo tako starši kot dijaki. In spet dobimo zagon za delo naprej, za iskanje še boljših rešitev, ki bi omogočale pomoč čim večjemu številu udeležencev. Se je pa tudi pokazalo, vsaj pri meni, da so se dijaki po začetni zadržanosti (ko si morda niso upali poklicati, napisati maila …) kar opogumili, se sprostili, pridobili moje zaupanje. Tako vesela sem sporočil, kjer dijaki, ki imajo drugače težave z izražanjem, opisujejo svoj dan in ugotavljajo, koliko zadolžitev so opravili.

Študentka

Priznam, da so mi trenutne razmere pisane na kožo, vsaj kar se tiče mojega študija. Kot redna študentka bi težko obiskovala predavanja, tako pa sem lahko prisotna na vseh predavanjih in redno sledim snovi. Sicer se nekatere obveznosti prekrivajo s službenimi obveznostmi (npr. e-konferenca v Teamsih, e-srečanje aktiva ...), a jih zavoljo treh računalnikov doma uspešno rešujemo. Velikokrat mi starejši sin snema predavanja, ki jih potem lahko poslušam za nazaj. Tako in tako je moj čas za študij omejen na večere, ko so opravljene službene obveznosti in ko otroka spita.
Edino pomanjkljivost pri tem načinu dela vidim v tem, da nimamo vzpostavljenih tesnejših medsebojnih odnosov. Tako tudi nismo tako povezani, kot bi bili, če bi se družili v predavalnici. V času predavanja na spletu smo vsi na funkciji »mute« in brez videa. Verjamem, da je za predavatelja to zelo težko, saj nima odziva študentov, razen kakšnega vmesnega “aha” in “vse štima”.