Jaka Klun, magistrski študent pedagogike
Nevšečnosti ocenjevanja znanja na daljavo s perspektive študenta
(sreda, 13. maj 2020)
Uvod
Študentom/kam so se nedvomno od razglasitve epidemije in s pričetkom študija na daljavo do danes pojavila številna vprašanja, ovire in celo strahovi. Upam si trditi, da enako velja tudi za profesorje/ice. Vsi smo nekako, če mi dovolite ta izraz, v »istem zosu«, le na drugem koncu procesa ocenjevanja znanja. S tem pa želim poudariti tudi to, da zapis v nadaljevanju nikakor ni negativna kritika na račun prilagodljivosti profesorjev/ic posamezne študijske smeri ali posameznega oddelka v času epidemije. Gre le za izpostavitev možnih preprek kakovostnega in pravičnega ocenjevanja znanja na daljavo, ko bo do tega prišlo. V nadaljevanju bom torej predstavil le nekaj pomislekov s perspektive študenta, ki se dotikajo ocenjevanja znanja v prihajajočem izpitnem obdobju, ob tem pa se bom opiral na Pravilnik o izpitnem redu in drugih oblikah preverjanja in ocenjevanja znanja na 1. in 2. stopnji, ki velja za Filozofsko fakulteto UL.
Pri ocenjevanju znanja gre za sklepno stopnjo učnega procesa, kjer se meri ali presoja učno storilnost učencev in v kolikšni meri so dosegli učne cilje (Strmčnik 2001, str. 176). Kot naprej piše Štefanc, lahko rečemo, da je v oceni pravzaprav izražena učiteljeva presoja o količini in kakovosti učenčevega znanja, ne pa neposredno izmerjena vrednost le-tega, a to ne pomeni, da je lahko učiteljeva presoja povsem arbitrarna in da torej ni zavezana nikakršnim objektivnim kriterijem, ki tej presoji dajejo podlago, jo legitimirajo in s tem pripomorejo k njeni veljavnosti, zanesljivosti in objektivnosti (Štefanc 2012, str. 29). Ko je govora o študiju, besedo učenec lahko zamenjamo z besedo študent in besedo učitelj z besedo profesor.
Čisto za začetek pa se mi zdi, z vidika konteksta tega besedila in ostalih besedil, ki so objavljena na oddelčni spletni strani, smiselno izpostaviti tudi svoj pogled, torej pogled študenta o dosedanjem poteku študija na daljavo, pa čeprav v bolj strnjeni obliki.
Študij na daljavo
Sam sem se ob prekinitvi izvajanja pedagoškega procesa študija znotraj prostorov Filozofske fakultete znašel v meni novem, nepoznanem položaju. Začetki epidemije so se mi kot študentu drugostopenjskega študija kazali brezskrbno in z obilico prostega časa, ki ga bom lahko namenil branju meni ljubih knjig, in časa, ko se bom lahko izgubil v domišljijski globini televizijskega ali računalniškega ekrana. Priznam, prva dva tedna od prekinitve študijskega procesa sta tudi natanko tako potekala. Če jih poimenujem počitnice, ne bom preveč zgrešil.
A tretji teden mi je realnost postregla s tako imenovanim študijem na daljavo. Profesorji in profesorice oddelka so se hitro organizirali, se vsaj približno naučili uporabe spletnih orodji, s tem pa so sledila tudi predavanja na daljavo, v večini primerov kar po urniku, s pomočjo spletne aplikacije Zoom (pri enem študijskem predmetu v začetku tudi Skype). Pri tem se je pojavila težava v časovnem razponu, ki ga Zoom dovoljuje neregistriranim uporabnikom. Študenti/ke smo se tako morali, predno so si profesorji/ice aplikacijo zakupili, vsakih 40 minut ponovno vklapljati v aplikacijo. Tega študenti/ke sicer nismo zaznali kot preveliko oviro. Pri enem študijskem predmetu, je profesor svoje predavanje zvočno posnel in ga priložil v PowerPoint predstavitev, kar nam je omogočalo lažje ter globje razumevanje alinejnih zapisov na drsnicah. Pri posameznih predmetih se je v spletni učilnici znašla tudi kakšna sprotna obveznost več, tem študenti/ke v splošnem nismo preveč naklonjeni.
Tako sem bil tudi sam prisiljen v to, da posežem po spletnih orodjih, pa čeprav se imam za bolj analognega človeka, ki vztrajno prisega na črtni zvezek in kemični svinčnik, ki sta mi vsaj doslej več kot ustrezno služila pri izpolnjevanju večine študijskih obveznosti. A ker je spomladansko izpitno obdobje tako rekoč pred vrati, bom v nadaljevanju pozornost usmeril k ocenjevanju znanja študentk/ov na daljavo in k potencialnim oviram slednjega.
Nekaj dilem o ocenjevanju znanja na daljavo
V 13. členu, Pravilnika o izpitnem redu…piše: »Izvajalka izpita mora preveriti navzočnost in istovetnost prijavljenih študentk. Študentka mora imeti na izpitu dokument za dokazovanje istovetnosti. Če identitete ni mogoče preveriti, študentka ne sme pristopiti k opravljanju izpita.« Kaj če študent/ka pri pisnih ali ustnih izpitih na daljavo ne uspe izkazati svoje identitete? S tem ciljam na problem digitalne pismenosti, ki o(ne)mogoča kvalitetno uporabo spletnih orodij, kot so Zoom, Skype idr. V današnjem času se lahko komu zdi spretna uporaba dotičnih spletnih orodij samoumevna, a na podlagi videnega in slišanega iz spletnih predavanj je lahko zaslediti, da številnim študentom/kam kamere ali mikrofoni na računalnikih ne delujejo nemoteno, enako velja za kakovost povezave s spletom. So torej te osebe pred izpitnim obdobjem dolžne z lastnimi denarjem kupiti računalniško opremo? Če ne, kdo bi jim jo moral zagotoviti?
Pri izvajanju izpitov na daljavo – ti bodo, razumljivo, zaradi razglašene epidemije izvedeni na naveden način v največji možni meri – je minimalna zahteva namreč ta, da imamo študenti/ke poleg internetne povezave zagotovljen tudi prenos slike in zvoka s pomočjo kamere in mikrofona.
Kako naj si razlagam izvedbo izpitov na daljavo v »največji možni meri«? Mar to pomeni, da bodo nekateri pisni izpiti izvedeni tudi v predavalnicah? Kar lahko pomeni tudi to, da bi morala biti med tistimi, ki izpit opravljajo dovolj velika razdalja in bi ti morali nositi tudi predpisano zaščitno opremo v obliki rokavic in maske? Sam sicer podpiram idejo pisanja izpita v predavalnici, a nošenje zaščitne maske in zaščitnih rokavic bi vsekakor oteževalo vsaj finomotorični vidik pisanja odgovorov na izpitna vprašanja.
Res sicer je, in to ocenjujem kot pozitivno, da bo tistim študentom/kam, ki nimajo ustreznega računalnika, pametnega telefona ali ustrezne povezave z internetom, omogočeno individualno dogovarjanje o opravljanju izpitnih obveznosti z oddelčnimi predstojniki oziroma predstojnicami. Študentom/kam naj bil omogočen celo dostop do fakultetnih računalnikov, kjer bo možno odgovarjati na izpitna vprašanja ob prisotnosti nadzorne osebe. To vsaj delno lahko zagotovi enake pogoje vsem, ki morajo, skladno z dogovorom, posamezen izpit opravljati na daljavo.
Nadalje se mi postavlja vprašanje, kako bo mogoče preverjati uporabo nedovoljenih pripomočkov in druge kršitve izpitnih pravil, ki izkazujejo nepravičnost tiste/ga, ki goljufa? Da ne bo pomote, ta izkazuje nepravičnost tako v odnosu do profesorjev/ic kot do vseh ostalih študijskih kolegov/ic, ki se dosledno držijo predpisov. Posamezniku/ci za ekranom računalnika lahko pomaga neomejeno število bistrih glav in skrbno izdelani zapiski s predavanj.
Bolj za šalo kot zares pa se sprašujem tudi, ali bi skladno z 18. členom Pravilnika o izpitnem redu…, kjer piše »termin in prostor opravljanja izpita morata biti objavljena najmanj pet dni pred izpitom«, odslej med izpitnimi roki – objavljenimi v Študentskem informacijskem sistemu – moralo pisati, da se izpit opravlja na primer ob 11. uri iz svoje sobe, doma? Če jo študenti/ke seveda sploh premorejo, v nasprotnem primeru se tu pojavljajo še druge bolj resne dileme in stiske, ki potencialno vodijo v neenakosti ocenjevanja znanja, saj vsi nimajo oziroma nimamo poštenih enakih možnosti za pridobitev ocene, kar lahko izpit v predavalnici vsaj delno omili.
Ločeni, a po mojem mnenju relevantni pomisleki
Čisto na koncu naj dodam še, da bi bilo z gledišča pedagogike zanimivo v nadaljevanju odgovarjati tudi na vprašanje o možnostih omogočanja pedagoškega kontakta v času izobraževanja na daljavo. Če privzamem razumevanje kontakta po Stanku Gogali, bi bilo torej zanimivo iskati odgovor na vprašanje: Ali je pri pouku (oziroma študiju) na daljavo možno, da se učenci in učitelj povežejo ob istem predmetu, ob isti učni snovi, v enakem trenutku zanimanja in skupno začutijo probleme oziroma pride do notranje napetosti med učencem, učiteljem in učno snovjo (Gogala 1966, str. 24)? To dojemam kot eno večjih pedagoških vprašanj v času samoizolacije. A lepo po vrsti.
V danih okoliščinah dojemam avdio-video komunikacijo kot edino resnejšo možnost razlage učne snovi in vzpostavitve pedagoškega kontakta. A mnogi učenci/ke in dijaki/nje so s pričetkom izobraževanja na daljavo zaradi različnih osebnih okoliščin postali odrezani od pouka in šol. Slednje so jim predstavljale morda edino varno okolje, v katerem so lahko vstopali v znanje, ki je predpisano s predmetnimi učnimi načrti in svet vednosti. Tovrstno debato bi se po mojem mnenju lahko apliciralo tudi na študijski proces – to trdim v vlogi tutorja študenta.
Na vprašanje – o možnosti vzpostavitve pedagoškega kontakta pri pouku na daljavo – menim, da lahko odgovorim pritrdilno, čeprav le na podlagi prebranih prispevkov, ki so bili na tem mestu objavljeni pred mojim. Zato bi v nadaljevanju predlagal širšo raziskavo, ki bi odgovarjala na vprašanje, koliko učencev/k in dijakov/inj je postalo s pričetkom izobraževanja na daljavo odrezanih od šolskega znanja.
Verjetno pa ni potrebno podrobneje razlagati, da pedagoškega kontakta in učenja – ki naj bi nadomestilo tisto učenje, ki sicer poteka v okviru pouka v razredu – ni možno sprovesti, v kolikor učeči v svojem domačem okolju nimajo dostopa do ustreznih avdio-video pripomočkov, ki bi šele omogočali vzpostavitev osebnega kontakta. Ključno je torej zavedanje, če se oprem na Gogalov zapis, da šele osebni kontakt omogoči izobrazbeno in vzgojno dajanje in sprejemanje, od česar je odvisen uspeh in prijetnost šolskega dela (Gogala 1966, str. 24). Ob tem pa ne smemo pozabiti, da starši niso učitelji, s tem pa merim tudi na didaktično (ne)usposobljenost slednjih, da bi ti lahko svoje otroke enako kvalitetno poučevali kot šolski učitelji. S to neusposobljenostjo staršev, ki so v danih razmerah postavljeni na mesto učiteljev, se proizvajajo razlike v znanju učencev/k, ki se na koncu izkažejo za socialne razlike.
Viri:
Pravilnik o izpitnem redu in drugih oblikah preverjanja in ocenjevanja znanja na 1. in 2. stopnji. Dostopno na: http://www.ff.uni-lj.si/sites/default/files/Dokumenti/OFakulteti/pravilniki/pravilnik_o_izpitnem_redu_in_drugih_oblikah_preverjanja_znanja_1_in_2_stopnja.pdf (pridobljeno 5. 5. 2020)
Strmčnik, F. (2001). Didaktika: osrednje teoretične teme. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Štefanc, D. (2012). Ocenjevanje – znanja ali pričakovanih rezultatov. V: B. Šteh (ur.), Preverjanje in ocenjevanje znanja ter vrednotenje dosežkov v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 28-34.
Gogala, S. (1966). Obča metodika. Ljubljana: DZS.
