Robi Kroflič

Raba psiho-medicinskih metafor v prosvetni politiki

(četrtek, 14. maj 2020)

 

Prosvetna politika ni imuna na pojav medikalizacije družbenega življenja. Medikalizirati po Conradu (1980/1992, 2007) pomeni »napraviti nekaj medicinsko, opisati in opredeliti v medicinski terminologiji ter za to predpisati medicinske tehnike in obravnave«, s tem pa so »nemedicinski problemi opredeljeni in obravnavani kot medicinski, običajno kot bolezni in motnje« (povzeto po Zidar 2019, str. 87-88). S širšega družboslovnega vidika ti procesi povzročijo številne sporne posledice. Na prvem mestu velja omeniti patologizacijo človeških vedenj in stanj, ko se na primer prevladujoče osebnostne lastnosti permisivno vzgojenih mladostnikov opisujejo s kliničnopsihološko diagnozo patološki narcisizem, otroška nemirnost pa z diagnozo ADHD. Iz takih opredelitev nadalje sledi značilna neoliberalna poteza, ko vir problema umestimo v posameznika namesto v družbeno okolje, hkrati pa posameznika razbremenjujemo odgovornosti z dodeljevanjem pogosto zaželenih diagnoz, kar predstavnikom medicinskih strok dodeljuje izjemen položaj družbene moči, ki ga je Kecmanović (1978) opisal kot eskulapovo avtoriteto – »božanski« preplet modrostne, etične in karizmatične moči. In končno, tak družbeni položaj omogoči v kriznih razmerah, kakršna je današnja pandemija novega korona virusa Covid-19, legitimiranje represivnih družbenih ukrepov z argumentom nujnega medicinsko preventivnega delovanja.

Ni naključje, da eno najodmevnejših del o vzgoji in negi otrok po drugi svetovni vojni napiše pediater Benjamin Spock, njegovo znamenito delo Nega in vzgoja otrok pa postane po Svetem pismu prvi pravi bestseller po drugi svetovni vojni, saj je do preloma tisočletja po svetu prodanih več kot petdeset milijonov kopij v dvainštiridesetih jezikih (https://en.wikipedia.org/wiki/Benjamin_Spock). Medicinsko pedagoška metaforika postaja vse bolj podprta s »populističnim« razumevanjem psihoanalitične razvojne teorije, ki je nastala na podlagi klinično psiholoških raziskav in opozarja na ranljivost otroka in nujnost njegove zaščite pred patološkimi vplivi v zgodnjem otroštvu. Ti so vsaj v obdobju med obema vojnama in tik po drugi svetovni vojni označeni s preveč nasilno in avtoritarno vzgojo, kasneje pa s preveč popustljivo (permisivno) vzgojo.

A kot zapiše Susan Sontag v eseju Bolezen kot metafora, »…melodramatika metafore bolezni v sodobnem političnem diskurzu privzema kaznovalno konotacijo: ne bolezni kot kazni, ampak bolezni kot znaka zla, nečesa, kar je potrebno kaznovati.« (Sontag 1977, str. 82) Če se je bolezen dolga stoletja pogosto obravnavala kot Božja kazen za grešno življenje, se zdaj opisuje kot sovražno stanje, ki ga je potrebno premagati. In res se v medicinskem besednjaku hitro pojavijo militantne metafore. Lupton (2003, str. 65-67) navaja naslednje primere:  imunski sistem kot obramba pred invazijo tujkov/virusov/superbakterij ter napad na tumorje in virus HIV/AIDS, ki je ugrabil gostiteljev genetski material. Posledično se medicinska znanost in imunologija prikazujeta kot vojna zoper (notranje) sovražnike, ta jezik pa legitimira izjemno pomembnost naporov zdravnikov kot generalov v vojni zoper bolezni. Martin ob analizi medijskih prispevkov o soočenju z boleznimi v osemdesetih letih ugotovi, da je prevladujoči imaginarij, ki je bil uporabljen, »…imaginarij telesa kot države v vojni na zunanjih mejah, ki vključuje notranje nadzorne sisteme za opazovanje zunanjih vsiljivcev« (Martin 1990a; povzeto po prav tam, str. 68).

V zadnjih tridesetih letih so se opisani diskurzi pojavili v povezavi s šolskimi sistemi v dveh prevladujočih oblikah. Prva je povezana z odzivi na razraščajoče nasilje in streljanja v ameriških šolah, ki je v devetdesetih letih dvajsetega stoletja privedla do politike ničelne tolerance do nasilja in močno povečanega nadzora nad mladostniki. Giroux (2009) v analizi dogajanja ob uvajanju politike ničelne tolerance zapiše, da so v tem obdobju  »…mladostniki predstavljeni kot psihološko vznemirjeni, potencialno brezobzirni morilci (zlasti mladi vojni veterani), skupinski posiljevalci (lažno obdolženi igralci lacrossa na Univerzi Duke), šolski strelci in desenzibilizirani domači teroristi.« (Prav tam,  str. 91) Metaforo ranljivega otroka/mladostnika torej začne izpodrivati podoba »nevarnega mladostnika – patološkega terorista«, katerega divje narave nismo dovolj zgodaj ukrotili s strogo disciplino, zdaj pa ga je potrebno čim prej odstraniti iz šolskega okolja. Zgoraj prikazane izpeljave v celoti podpira tudi leta 2007 objavljena študija Philipa Zimbarda Luciferjev efekt. Razumeti, kako se dobri ljudje spremenijo v slabe, v kateri avtor izpostavi tri povezane dejavnike, ki vplivajo na človekovo vedenje: dispozicijskega (»slabo jabolko«), situacijskega (»sod smodnika«, bad barrel) in sistemske strukture moči (ustvarjalci soda smodnika, barrel-makers). Zaščitniki sistema običajno radi pripišejo vso krivdo dispozicijskim lastnostim prestopnikov, in to ne samo v penoloških institucijah, ampak tudi v šolah (Morrison, 2014: str. 124). In rešitev spopada z nasiljem je seveda povečan nadzor in strogo, pogosto čezmerno sankcioniranje prekrškov (Kroflič 2019).

Drugo obliko močne sprege med militantnim medicinskim in prosvetno-političnim diskurzom pa doživljamo v današnjih dneh ob pojavu pandemije novega korona virusa Covid 19. V ZDA jo primerjajo s terorističnim napadom na Svetovni trgovski center, v Sloveniji z vojno za osamosvojitev. In čeprav naslavljanje vojnih razmer v političnih govorih konotira skupno povezanost državljanov v boju zoper nevidnega sovražnika, hkrati poskuša legitimirati ožanje prostora človekovih pravic in povečevanje pooblastil represivnim organom.  Naslavljanje nevidnega sovražnika ustvarja kulturo tesnobe, ta pa legitimira zaščitne medicinske preventivne in družbene represivne ukrepe, četudi ti predvidljivo povzročajo številne dodatne socialne in psihične stiske otrok in mladostnikov ter hitro erozijo demokratičnih mehanizmov v družbi.

Ob opisanih primerih velikega poseganja nadzornih in kaznovalnih mehanizmov v šole se jasno pokaže moč ideološke zlorabe metaforičnega govora v javni sferi (Bratož 2010). Uvajanje drastičnih preventivnih ukrepov se legitimira s predstavo o neodgovornih državljanih, ki jih lahko zaščitimo zgolj s sistemom prepovedi in policijskim nadzorom. V pedagoškem kontekstu pa se otrokom in mladostnikom vsiljuje predstava, povezana z njihovo ranljivostjo in nezmožnostjo odgovornega samozaščitnega ravnanja, pedagoškim delavcem pa primarna skrb za zaščito in nego otrok, četudi zaščitni ukrepi onemogočajo upoštevanje temeljnih pedagoških načel v vzgojno-izobraževalnem procesu.

Da taka javna podoba nezmožnega otroka povzroča negativne učinke, je znano iz eksperimentov Rosenthala in L. Jacobson leta 1964 kot Pygmalionov učinek oziroma samouresničujoča se prerokba. O tem fenomenu piše Merton že leta 1948, kot primere pa poleg delovanja bančnega sistema in zloma borze leta 1929 navaja tudi rasno politiko v ZDA, ki je bila zasnovana na predsodku o domnevno nižjih intelektualnih sposobnostih temnopoltih, kar lahko označimo kot še eno zlorabo psiho-medicinskih sredstev (pripisovanja nižjih izmerjenih IQ rasnim značilnostim afroameričanov) za oblikovanje šolske politike. Zaradi takega odnosa prosvetna politika seveda ni dodeljevala štipendij temnopoltim otrokom oziroma mladostnikom, saj to ne bi bilo ekonomično, posledično pa so ti seveda izkazovali nižje akademske uspehe (Gomboc 2011). V pedagoški psihologiji je ta učinek poznan kot možnost, da se učenčeve sposobnosti  krepijo, če to pričakuje učitelj (prav tam). Seveda odvisnost učenčeve samopodobe in sposobnosti samostojnega odločanja od pričakovanj pomembnih odraslih deluje tudi v obratni smeri, tako da bo otrok oziroma mladostnik, ki je pogosto naslavljan kot ranljivo, nezmožno bitje, v resnici napredoval v smeri osebnih zmožnosti in odgovornosti počasneje kot takrat, ko njegova prizadevanja podpremo s pozitivno podobo.

Ko gre za uveljavljanje preventivnih zdravstvenih ukrepov na celotni populaciji (ne samo otrok in mladostnikov!), je ta povezava toliko bolj pomembna. Rose je v leta 1985 objavljenem epidemološkem članku Bolni posamezniki in bolne populacije ugotavljal, da je največji problem uvajanja preventivnih zdravstvenih ukrepov na celotnih populacijah, imenovan paradoks preventive, v tem, da preventivni ukrepi praviloma prinašajo malo koristi večini vključenih posameznikov, od tod pa sledi tudi nizka motivacija posameznikov za njihovo sprejetje. Če ljudem ponudimo ukrepe za odstranjevanje dejanskih rizičnih dejavnikov, kot je na primer nadzor nad onesnaževanjem zraka ali prekinitev kajenja, bodo preventivni ukrepi bolje sprejeti. Ko pa s preventivnimi ukrepi ne odstranjujemo vzroka bolezni, ampak poskušamo bolezen zajeziti s spremenjenimi življenjskimi navadami (kot danes s samoizolacijo in karanteno), moramo zagotoviti verodostojne podatke o varnosti in učinkovitosti teh ukrepov (Rose 1985, str. 432). V nasprotnem primeru se bodo mnogi državljani začeli upirati tudi z medicinskega vidika smiselnim ukrepom. Edini učinkovit pristop za zviševanje pripravljenosti za sprejetje nelagodnih sprememb življenjskih praks, kadar to zahteva preventivna zaščita, je zato naslavljanje državljanov kot odgovornih bitij in krepitev te odgovornosti s sprotnim verodostojnim obveščanjem o učinkih ukrepov, ki lahko povečuje osebno odgovornost. Zastraševanje nerizičnih posameznikov in omejevanje njihovih življenjskih izbir z grožnjo kaznovanja neupoštevanja omejitev preprosto na dolgi rok ne more biti uspešno. Zato moramo militantni in zastraševalni jezik, podprt s psiho-medicinskimi in vojaškimi metaforami, čim prej nadomestiti z verodostojnimi in prepričljivimi argumenti in informacijami o možnostih samozaščitnega ravnanja, ter na tej osnovi varstveni diskurz zamenjati s pedagoškim.

 

Viri:

Benjamin Spock. Dostopno na: https://en.wikipedia.org/wiki/Benjamin_Spock (pridobljeno 14. 5. 2020).

Bratož, S. (2010). Metafore našega časa. Koper: Fakulteta za management.

Giroux, H. (2009) Youth in a Suspect Society. New York: Palgrave.

Gomboc, S. (2011). Samouresničujoča se prerokba: pojav in implikacije. Psihološka obzorja. Letn. 20, št. 2, str. 83-105.

Kecmanović, D. (1978). Društveni korijeni psihiatrije. Beograd: Nolit.

Kroflič, R. (2019). Koncepti odzivanja na nasilje med ničelno toleranco in restorativnostjo. Šolsko polje, Letn. XXX (2019)/1-2, str. 9-27.

Lupton, D. (2003). Medicine as Culture. Illness, Disease and the Body in Western Societies. London, Thousand Oaks, New Delhi: SAGE Publications.

Morrison, B. (2014) Beyond the Bad Apple (Analytical and Theoretical Perspectives on the Development of Restorative Approaches in Schools). E. Selman, H. Cremin in G. McCluskey [ur.], Restorative Approaches to Conflict in Schools: Interdisciplinary Perspectives on Whole School Approaches to Managing Relationships. London: Routledge,  str. 123–131.

Rose, G. (1985). Sick Individuals ans sick populations (Reiteration). International Journal of Epidemology. Let. 30/2001, str. 427-432.

Sontag, S. (1977). Illness as Metaphor. Toronto: McGraw-Hill Ryerson Ltd.

Zidar, M. (2019). Protektivno otroštvo in družbena medikalizacija: primer hiperkinetične motnje. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani; Fakulteta za družbene vede.