Zdenko Medveš

Šolanje na daljavo – izziv za individualizacijo pouka

(četrtek, 2. april 2020)

 

»Večjih razlik ne bi smelo biti, saj tudi izobraževanje na daljavo sledi potrjenim učnim načrtom, torej je vsebina znana, spremenjena je le oblika dela. Sicer pa je zelo pomembno zavedanje, da je delo na daljavo za učence in učitelje sedaj obvezni del izobraževanja« (Okrožnica MIZŠ 30. 3. 2020).

Nič bolj brezbrižnega, da ne rečem česa drugega, nisem bral v življenju v svoji stroki, kot je citirani odgovor ministrstva za šolstvo tistim, ki jih v času, ko so šole zaprte, skrbi pravičnost in enakost možnosti.

 

Ne bom analiziral te trditve, zlasti pa ne njene argumentacije, le trdna in zgodovinsko povsem preverjena strokovna spoznanja bom ponovil. Ne bi govoril o tem, kaj za vzgojo in izobraževanje ter razvoj otroka in mladostnika pomeni oseben stik in odnos z vrstniki in učitelji. Tega v izobraževanju na daljavo ni, ali pa ga je zelo malo. Poleg tega pa še epidemija preprečuje stike v zasebnem življenju in druženje z vrstniki, sošolci. Zato je ugodno, če tudi ob izobraževanju na daljavo mislimo na osebne odnose, sicer niso telesni, a imajo vse razsežnosti socialnega. Vsak učitelj bi moral reflektirati virtualni pouk tudi z vidika spektra odnosov, in to ob vsaki učni sekvenci, pa tudi pred njo in po njej, tako kot takrat, ko je v razredu, prihaja v razred ali odhaja iz njega. Mogoče še bolj pozorno. Ob vsem tem pa ne gre pozabiti na pomen virtualnega naslavljanja posameznega učenca/dijaka in individualnih komunikacij, saj je to današnjim otrokom in mladini najbolj domača pot k zasebnosti.

 

Torej, izobraževanje na daljavo je v sedanjih okoliščinah resna stvar, ne samo zaradi ohranjanja kulture izobraževanja, tudi zaradi humanizacije odnosov. Čeprav se zdi, da vprašanje pravičnosti in enakosti ni na prvem mestu, je bolje tudi k temu resno pristopati in se soočiti s problemi, ki bodo povečevali in poglabljali razlike med učenci v znanju in napredovanju, kot pa dati glavo v pesek, češ, da to zagotavlja enotna vsebina učnega načrta. Zakaj? Najprej zato, ker se težišče dela v izobraževanju na daljavo močno nagne na posameznika in razlike med njimi v sposobnostih, motivaciji in zlasti v učnih navadah bodo še bolj prihajale do izraza. In kot vedno, čim manj se tega zavedamo v izvajanju pouka, tem bolj močan bo učinek teh razlik, in kot je običajno, najbolj bo prizadelo najbolj ranljive. Zavedati se moramo, da se v šolskem polju odpirata dva nivoja pravičnosti: pravičnost na ravni možnosti ter pravičnost v skrbi in odgovornosti šole za doseganje rezultatov, ki omogočajo uresničevanje teh možnosti. Zato kaže izpostaviti nekaj najbolj elementarnih didaktično-tehničnih, strokovnih spoznanj, ki v stroki veljajo skoraj kot zakoni.

 

Individualne razlike med učenci/dijaki se povečujejo, če:

1. se poslabšujejo pogoji za individualizacijo dela, kar se kaže v zmanjšanju števila individualnih delovnih kontaktov,
2. se zmanjšajo možnosti za neposredno spodbudo in so učenci/dijaki bolj prepuščeni lastni motivaciji,
3. ni vzpostavljen sistem tekočega pretoka povratnih informacij,
4. ni ustreznih spodbud za načrtovanje in organizacijo delovnega dne,
5. v sistemu pouka ni ustrezne pozornosti, namenjene razvijanju učnih navad in načinov učenja ter pristopov h konkretni snovi oziroma reševanju problemov.

 

Če zdaj odpremo še pogled na razlike, ki izhajajo z socialnih, kulturnih, izobrazbenih in drugih ozadij ter opomnimo na učinke posebnih potreb, bomo imeli pred seboj kompleksen niz razlogov, ki povečujejo razlike med učenci/dijaki, kar nas bo prepričalo, da je individualizacija pouka v izobraževanju na daljavo vredna stalnega razmisleka učitelja, mogoče še bolj kot v razredni obliki, kjer skorajda ni mogoče, da se ne bi vzpostavljali bolj ali manj načrtni kontakti z vsakim posameznikom.

 

Seveda tu ni prostor, da bi se poglabljal v strokovna priporočila za zmanjševanje učinkov razlik med učenci/dijaki v izobraževanju na daljavo. Na ravni izvedbenih aktivnosti, didaktike, bi ob tem tudi sam imel veliko problemov. Stroka sicer pozna splošne rešitve individualizacije za pouk v učilnici in te so gotovo znane tudi učiteljem. Vedo tudi, da je to najtežja zahteva v poučevanju. Problem pa je, da je v stroki individualizacija v okoliščinah pouka na daljavo malo poznana. Ni raziskav, kako najbolj primerno uporabljati splošno znana sredstva v takem izobraževanju, saj razen posebnih projektov (izobraževanje za športnike, popotnike, odmaknjena območja) pravzaprav ne poznamo praks, ko je izobraževanje na daljavo organizirano za celotno šolsko populacijo. Projekt v Indiji, ki je nastal iz pobude Mindspark, sicer kaže na poti, ki omogočajo dokaj uravnotežene dosežke učencev, vendar so bile za izvedbo potrebne obsežne in daljše priprave, ki jih pandemija ne omogoča. Iz lastnih izkušenj s študijem na daljavo pa vem, da sem imel največ težav prav z razlikami, ki so se med študenti ob mojem delu povečevale tako v dinamiki dela kot v doseženih standardih, pa sem delal z odraslimi osebami, z veliko izkušnjami samostojnega učenja. Največji učinek na motivacijo posameznika so imele spletne skupinske naloge ali delo v parih, ki so bile načrtovane tako, da je bil prispevek posameznika jasno razviden.

 

Škoda, da so strokovna priporočila ravnateljem osnovnih in srednjih šol (Zavod RS za šolstvo, 25. 3. 2020) zapostavila prvovrstne pedagoške in andragoške teme in navodila utemeljujejo predvsem s temami s področja psihologije učenja. Večji poudarek pedagoškim, didaktičnim in andragoškim temam bi bil v navodilih potreben zato, ker tudi v izobraževanju na daljavo ne gre samo za prenos težišča na individualno učenje, ampak so za učitelje in ravnatelje pomembna tudi pedagoška in andragoška strokovna spoznanja, ki omogočajo osvetlitev njihovih novih vlog pri doseganju ustreznega izobraževalnega učinka. Ne nazadnje pa ne bi smeli pozabiti, da ima pouk tudi  v sedanjih okoliščinah pomembno vlogo v razvijanju socialnih odnosov, humanizma in življenjske drže otrok ter mladostnikov v teh izjemnih razmerah.

 

Toda ta trenutek je aktualno tudi vprašanje, ali so ministrstvo in strokovno-upravne službe storile dovolj, da razlik ne bi povečeval sam sistem izobraževanja. Tu se mi zdi, da je zadeva kritična, ker sistem izobraževanja na daljavo ni toliko uravnotežen, da bi bili bolj izenačeni pogoji med šolami. Mogoče so tudi navodila Zavoda RS za šolstvo (25. 3. 2020) premalo premišljena z vidika enotnosti sistema.  Razlike v načinu izvajanja izobraževanja na daljavo bi lahko povzročile večje razlike med učenci in dijaki, kot jih dejavniki, ki izhajajo iz otroka, družine in okolja.

 

Pogovori z učitelji srednje šole mi te dni zelo argumentirano kažejo, da so prav te  razlike velike in tudi take vrste, da povečujejo razlike med učenci/dijaki. Ministrstvo je z dosedanjimi navodili šole prej razburjalo kot usmerjalo, kar je povedal predsednik društva ravnateljev osnovnih šol, ker je svetovalo stvari, ki jih šole same bolje obvladajo kot kdorkoli izven. Očitno so ravnatelji pogrešali prav odločitve, pomembne za delovanje sistema. Izobraževanje na daljavo sicer ni trajna oblika organizacije izobraževanja celotne populacije, a kar je, je, in je v tem trenutku edina, zato bi moralo veljati, da enako zavzeto in resno, kot so to storile šole, pristopijo tudi odgovorne strokovne in upravne službe. Vsaj ministrstvo doslej ni naredilo tistega, kar bi moral biti v teh okoliščinah njegov delež za delovanje sistema:

 

1. Kakšna je tehnologija in kakšna programska oprema? Velike so razlike med šolami, da o učencih/dijakih ne govorimo, v tem, kakšno tehnologijo imajo na voljo in kakšne programska orodja uporabljajo. Vse variante so prisotne za organizacijo pouka: spletne učilnice, Skype, video konference, elektronska in celo navadna pošta. Na eni strani so učitelji, ki imajo doma odlično tehnologijo, na primer pouk, izveden prek video konference, ko je na voljo tudi grafična tablica, ki omogoča grafično spremljanje učiteljeve razlage tako, da ta nastaja pred učenci. Ti programi ponujajo neverjetno različne možnosti za izvajanje ukrepov individualizacije; na lastne oči sem se prepričal, da je video konferenca ob ustrezni tehnični opremi praktično polno nadomestilo pouka v realni učilnici. Ne le, da omogoča enakovredno nazoren pouk, omogoča hitre povratne informacije, individualizirano preverjanje. Vse, razen izvedbe konkretnega eksperimenta v laboratoriju. A vendar so tudi ob tej tehnološki podpori težave v spodbujanju posameznih dijakov, ki so rahlo odsotni, večje ali v celoti nepremostljive, v primerjavi s poučevanjem v razredu. Komunikacije je dovolj, posebej v primerjavi z delom v spletni učilnici, ki se bolj naslanja na enosmerno vodenje učitelja na podlagi pripravljenih aplikacij. Pri vsem tem pa po pričevanju oblika spletne učilnice in Skype terjata nekajkrat daljšo pripravo učitelja in večje delovne vložke.
2. Velike razlike so med učitelji glede usposobljenosti za uporabo računalniške tehnologije. Pričakoval bi, da bi ministrstvo spodbudilo razvoj usposabljanja učiteljev na daljavo, ali pa vsaj prenos izkušenj. Nekatere šole so izkoristile boljšo usposobljenost posameznih učiteljev in organizirale več internih video konferenc in celo medsebojne pomoči. Gotovo je teh izkušenj v Sloveniji veliko in škoda je, da izmenjave izkušenj niso organizirane tudi na ravni države.
3. Mogoče se zdi prenagljeno, a že zdaj je pomembno tudi vprašanje, kakšne so lahko variante za iztek šolskega leta. Ni jasno, kdaj se bodo učenci/dijaki vrnili v šole, je pa vedno bolj jasno, da ne bo ostalo veliko časa za pouk v učilnicah, če se bo v tem šolskem letu sploh nadaljeval. Osrednje vprašanje pri tem je načrtovanje ocenjevanja znanja in s tem povezano ocenjevanje zaključnih uspehov. Že danes bi morali imeti učitelji v mislih možne variante. Posebej na šolah, kjer dijaki »načrtujejo« delo v strnjenih časovnih blokih (na primer športniki). Očitno je še prisotno razmišljanje, da »bomo že lahko vse uredili, ko pridemo nazaj«. Ta predpostavka ni realna, četudi bi se maja res vrnili v učilnice. Dodatna težava je še v tem, da programska tehnologija, ki jo uporabljajo šole (domnevam, da velika večina med njimi), ne omogoča objektivne in zanesljivo individualizirane izvedbe pisnega preverjanja in ocenjevanja znanja.
4. Na začetku citirana izjava ministrstva namiguje na to, da izobraževanje na daljavo sledi potrjenim učnim načrtom. Absurdno bi bilo misliti, da bi bilo lahko sedanje izobraževanje na daljavo kopija rednega izobraževanja v njegovi časovni razporeditvi in bi vsak dan izvajali predmete kot po urniku. Ni realno. Tudi ni pričakovati, da bi lahko izvedli celotni učni načrt, kaj šele dosegli postavljene cilje. Velja biti povsem realen: izobraževanje na daljavo celotne populacije ne more doseči tempa, širine in ne globine rednega izobraževanja. Poleg tega bi si upal z veliko zanesljivostjo trditi, da je v tem trenutku storilnost in hlastanje po tem, da se uresničuje veljaven učni načrt in njegovi cilji, znak čistega formalizma. Sedanja izvedba izobraževanja na daljavo bi s hitenjem skozi učni načrt sicer formalno omogočala doseči vse cilje (razen tistih, ki jih zaradi tehnoloških ovir ni mogoče individualno zanesljivo preveriti), a brez utrjevanja in brez preverjanja znanja, bi to prineslo več škode kot koristi, saj vemo, kaj to pomeni za znanje učencev/dijakov in razvoj njihovih učnih navad ter učne kondicije. Zato je velika vrzel, da na nacionalni ravni še vedno ni razmisleka, kakšni naj bodo poudarki, na katera predmetna področja se velja usmeriti, katerim temam nameniti več. Pri tem bi lahko bila odločilna narava predmetov, pomen kontinuitete znanja, predvsem pa cilj ohranjati učno kondicijo in ne nazadnje tudi razmislek o tem, kaj od mladih v teh razmerah lahko pričakujemo, da dela ne bi povsem intelektualizirali. Mogoče bi s tem prispevali, da se razlike ne bi krepile.
5. Nekaj je dilem, ki so povezane s pedagoško skrbjo za napredovanje učencev/dijakov. Ta skrb se izraža tudi v nekaterih formalnih pooblastilih, ki jih imajo učitelji in razredniki glede »obiskovanja« pouka na daljavo in opravljanja obveznosti. Zato samo vprašanje, ali učitelj, ki resno izvaja program svojega predmeta, lahko obvesti starše, da se določen dijak ne udeležuje skupnega dela in ne opravlja dogovorjenih obveznosti? Kaj storiti, če starši menijo, da je snemanje v njihovem stanovanju zaradi komunikacije v video konferenci ali Skype kršitev pravice do zasebnosti?
6. Ker izobraževanje na daljavo zaradi vloženega truda in prizadevnosti vseh, učiteljev in ravnateljev, učencev in dijakov, ni več samo formalna izpolnitev delovnih obveznosti, ampak zavzet strokovni napor, da se v izrednih okoliščinah ponuja otrokom in mladostnikom še kaj več kot organiziran čas v izolaciji, bi enako resen pristop pričakoval tudi od šolskih upravnih in strokovnih služb, in sicer vsaj v tem, da bi organizirali tekoče spremljanje in evalvacijo, kar bi omogočalo hitro odzivanje na mnoge neznane in nepredvidljive okoliščine ter pripravo morebitnih programov usposabljanja učiteljev/ravnateljev, posebej zato, ker so med učitelji velike razlike v usposobljenosti za tovrstno izobraževanje.