Robi Kroflič

Od kulture učenja h kulturi poučevanja

(Intervju z novinarko Tatjano Cvirn je nastal za objavo v časopisu Novi Tednik, v skrajšani obliki pa je bil objavljen v četrtek, 23. 4. 2020.)

 

Se vam zdi odločitev o pouku na daljavo sploh smiselna v teh izrednih razmerah ali bi bilo bolje pouk podaljšati v poletje? So morda vsi računali, da izredne razmere ne bodo trajale tako dolgo?

Da je bilo organiziranje pouka na daljavo nujen ukrep, se je še bolj kot na začetku zaprtja šol pokazalo kasneje. Že v začetku uvedbe (samo)izolacije je filozofinja Alenka Zupančič zapisala, da se prihodnost kroji zdaj, da torej vsi ukrepi v javni in zasebni sferi, ki jih sprejemajo(mo), močno zaznamujejo tudi življenje, kakršno se bo odvijalo po koncu izolacije. Njeno razmišljanje povsem podpirajo napovedi strokovnjakov za pandemije, ki opozarjajo, da je zaradi narave virusa realno pričakovati, da se bodo stanja, kakršno doživljamo danes, ponavljala. In tudi šolanje otrok in mladostnikov bomo morali urediti v skladu s pričakovanimi življenjskimi razmerami.

Z zaprtjem šol je bilo torej potrebno poskrbeti za aktivnosti otrok in mladostnikov v zvezi s šolanjem. In način, kako se danes pripravljamo na izvajanje poučevanja na daljavo, je zelo pomembno natančno spremljati in analizirati, da si pridobimo izkušnje tudi za prihodnost. Prekinitev pedagoških procesov in dolgotrajnejše podaljševanje šolskega leta v čas počitnic vsekakor ne bi bilo na mestu…

Eni menijo, da to ni pouk, pač pa samo učenje na daljavo, saj ne gre za interakcije med učiteljem in učencem, kot se to dogaja v razredu. Ob tem šola ni le učenje, pač pa tudi vzgoja ... Kako sedanje razmere po vašem  vplivajo na vzgojno-izobraževalne procese?

Obstaja pomembna razlika med učenjem in poučevanjem na daljavo. Za zagotavljanje gradiv in pripomočkov za učenje na daljavo smo pri nas relativno dobro opremljeni, tako tehnično kot z obvladovanjem tehnoloških rešitev, kar seveda ne pomeni, da smo tako pedagoški delavci kot otroki in mladostniki enako tehnično usposobljeni in materialno preskrbljeni, a je to mogoče ob zavedanju in pomoči države relativno hitro izboljšati.

Raba tehničnih pripomočkov (predvsem računalniške opreme) za poučevanje na daljavo pa je nekaj povsem drugega. Poučevanje je zasnovano na specifični vlogi, ki jo mora v komunikaciji z učečimi osebami opraviti učitelj. Učiteljeva vloga bi morala biti povezana z motiviranjem učečih za delo, z izzivanjem učečih k premisleku ob novih učnih vsebinah, s pogovori o novih spoznanjih, z izmenjevanjem pogledov in ne nazadnje učnih dosežkov. Učitelj bi moral poskrbeti tudi za to, da ima uvid v učni napredek učencev/dijakov/študentov in za tiste, ki izstopajo v tempu učenja (torej tako za šibkejše kot za nadarjene), poskrbeti za dodatne razlage, gradiva, izzive, drugačne motivacije itn. Skratka, bistvo poučevanja na daljavo ni samo, celo ne predvsem posredovanje novih informacij – to je tisti del učiteljskega dela, ki ga je najlažje nadomestiti s tehnološkimi rešitvami - ampak pomeni ohranjanje žive komunikacije ob hkratnem osvajanju učnih vsebin.

Ob tem pa ne smemo spregledati, da pedagoška komunikacija v šoli poteka v različnih smereh, med učitelji in učenci/dijaki/študenti,  pa tudi med učečimi se osebami in celotnim kulturnim okoljem, ki ga ustvarja šola kot institucija. In glavni izziv poučevanja na daljavo je ravno v tem, kako zagotoviti ohranjanje te kompleksne komunikacije v skupnosti učečih se oseb.

Ravno ta večsmerna komunikacija je tista, ki najbolj vključuje vzgojno dimenzijo. Seveda je velik del te komunikacije možno prenesti v računalniško/spletno okolje, a za to potrebujemo veliko tehničnega znanja, predvsem pa »domišljije« za kreativno rabo spletnih orodij, ki je povprečnemu učitelju pogosto manjka več kot otrokom in mladostnikom, ki jih opisujemo kot »digitalne domorodce«. Hkrati pa je tudi spodbujanje digitalnih domorodcev, da izumljajo nove, bolj kreativne rabe spletnih orodij, zelo pomembno, saj jih popularna kultura sili v zelo okrnjeno, potrošniško rabo družabnih omrežij, neprimerna vzgojenost pa tudi v zlorabe.

Verjetno bi se lahko mnogo uporabnega naučil od še ene skupine, ki je njeno delovanje zahtevana izolacija prizadela podobno kot šolnike in šolajoče, to je od umetnikov. Ti povsod po svetu nenehno izumljajo nove in nove načine, kako umetnost prenesti v javne prostore, ki lahko delujejo tudi v tem času.

Eni menijo, da je boljše učenje za življenje, torej praktičnih stvari, in da nekaj tednov izpada učne snovi ne bi pomenilo velike škode za otroke…

Sam vsekakor delim mnenje, da je v času, ko nas življenje prisili h korenitim spremembam, tudi v šoli ne glede na ustaljene učne načrte potrebno kar nekaj časa nameniti pozornemu spremljanju aktualnih dogodkov, lastnih občutkov strahu in tesnobe, priložnostim, da v okolici prepoznamo situacije, ko lahko nekomu pomagamo in seveda tistim možnostim, ki nam samim izboljšajo kakovost življenja. Sem sodi tudi znajdenje pri vsakodnevnih opravilih v času, ko nimamo vsega na dosegu »denarnice«… To so zame »praktične stvari«, ki pa jih seveda kakovosten učitelj zlahka poveže z »uradno določeno« učno snovjo.

Kontekstualiziranje znanja in izkušenj  je eno najbolj starodavnih pedagoških načel in vsekakor neprekosljiv način, da otrokom in mladostnikom pomagamo osmisliti, čemu koristi trud, vložen v učenje. To je enako pomembno tudi za »uradno« odrasle študente, zato smo na Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani že v začetni fazi prekinitve kontaktnih oblik dela na fakulteti na spletni strani odprli rubriko Refleksije v času virusa (/pedagogika/ ), kjer ustvarjamo kritične zapise o sedanjem dogajanju, vsaj sam pa bom razmišljanje o taki aktualizaciji pedagoškega znanja vključil tudi v izpitno materijo.

Hkrati želim poudariti, da se v kritičnih časih pogosto kot najbolj koristne za preživetje pokažejo dejavnosti, ki jih v času običajnega poteka življenja odrivamo na obrobje, morda lepšega preživljanja prostega časa. Tu bi opozoril na pretresljiva pričevanja, kako lahko v stanju eksistencialne ogroženosti (na primer v vojnih razmerah) umetniško ustvarjanje in doživljanje ljudem vrača občutek humanosti in hkrati ponudi orodja za bolj subtilno refleksijo lastnega bivanja, ter celo za lažje preživljanje eksistencialnih stisk (nekakšno samo-terapijo). Spodbujanje učencev/dijakov/študentov, da svoj čas zapolnijo z umetnostjo, se mi zdi še eno od premalo osveščenih področij »ukvarjanja s praktičnimi stvarmi«. Zelo resno bi morali vzeti na znanje manifest italijanskega filozofa in humanista Nuccia Ordine, ki je umetnost razglasil za najbolj koristno dejavnost nekoristnega.

Drugi opozarjajo, da bodo razlike v znanju otrok po vsem tem še večje in da bodo tisti iz slabših socialnih okolij  še bolj prizadeti. Kaj menite?

To je eno od najbolj perečih vprašanj sedanjega trenutka. Že v razmerah običajnega delovanja šola zelo težko zmanjšuje razlike v šolski uspešnosti, ki so povezane s socialnimi in kulturnimi razlikami med otroki in mladostniki, v času šolanja na daljavo pa je to še težje zagotoviti. Zato je naravnost škandalozno, da se prosvetna politika v javnih izjavah lagodno zadovolji z ugotovitvijo, da bo omogočila pravično delovanje pedagoških procesov s tem, da se bo v celoti držala načrtovanega poteka šolskega leta in zaključka pedagoških procesov. Pravičnosti v šoli ne zagotovimo samo z enakimi formalnimi pogoji. Mimogrede, tudi če učencem/dijakom/študentom, ki morebiti doma nimajo računalnika ali pametnega telefona in spletne povezave, podarimo te naprave, s tem še ne zagotovimo enako kakovostnega osnovnega učnega okolja, ki se je zdaj preselilo v domove. Pravična šola se mora ves čas truditi v smeri, da bodo vsi učeči dosegli najboljše možne rezultate, to pa je seveda poleg izenačitve kriterijev in načina preverjanja znanja povezano tudi s pomočjo pri premagovanju osebnih ovir pri usvajanju znanja, povečevanju motivacije za učenje, dviganju samostojnosti pri pridobivanju znanja itn. Morda najpomembnejši vidiki pravičnosti so povezani s sprejetjem vsakega učenca/dijaka/študenta kot zmožnega, da napreduje pri osvajanju znanja in razvijanju spretnosti, z iskanjem njegovih talentov ter z osebnimi stiki, ki zagotavljajo izpolnitev naše osnovne potrebe po vključenosti v socialno okolje.

Delo na daljavo zahteva gotovo drugačne pristope in metode učiteljev. Jih sploh obvladajo oziroma poznajo? Kaj bi po vašem morale biti smernice za učitelje pri takem pouku?

Nove pristope in metode učiteljev, ki jih terja današnji trenutek, bi lahko poimenovali kot premik od kulture učenja h kulturi poučevanja, na katero že vsaj desetletje opozarja eden najvidnejših svetovnih teoretikov vzgoje, Gert Biesta. Ko razvoj metodik v svoje roke vzamejo predmetni specialisti, psihologi, ter še posebej prosvetni politiki, se težišče pedagoških vprašanj usmeri na to, kako učeči se usvajajo znanje in kako to usvojeno znanje ustrezno meriti. Kot je pred časom zapisal kolega, zaslužni profesor dr.  Zdenko Medveš, se tako šolska vprašanja depedagogizirajo.

Biesta je na te procese začel opozarjati davno pred pandemijo in zaprtjem šol, v današnjem času pa je ponovna širša pedagoška osvetlitev vloge učitelja še toliko bolj pomembna. Tehnično-metodična navodila, kako »prenesti učiteljev glas do učenca/študenta/dijaka«, teh vprašanj ne rešujejo. In ko prosvetna politika rešuje samo ta tehnična vprašanja – pa še ta z zamudo – je težko pričakovati od podpornih strokovnih služb, da jih bodo postavile v ospredje. Roko na srce, v različnih strokovnih navodilih, ki jih za učitelje pripravlja Zavod RS za šolstvo, najdemo tudi nekaj takih širših pedagoških opozoril, a glavnina je še vedno namenjena razvoju kulture učenja.

Na kakšen način naj po vašem v teh razmerah učitelji pridobijo ocene, kar jih čaka v naslednjih dneh? 

Zaključno ocenjevanje je že v običajnih okoliščinah najbolj obremenjujoč del šolanja. Ekstenzivno ocenjevanje učnih dosežkov pri vseh šolskih dejavnostih, da ne govorim o končnem (sumativnem) preverjanju celote znanja ob zaključku šolanja, je v razmerah, ko ni bilo mogoče izvesti ustreznih priprav na te dogodke, zelo oteženo. V teh razmerah vztrajati na celotnem korpusu ocenjevanja je po moje neustrezno, saj vseh ciljev, predvidenih v učnih načrtih, v pouku na daljavo ni mogoče ne doseči ne oceniti.

Na bolj konkretno vprašanje, kako prilagoditi ocenjevanje, pa ni lahkih odgovorov. Da bi prilagodili obseg učne materije, bi od nas terjalo, da ločimo temeljno znanje od tistega, ki ga brez večjih dolgoročnih izgub lahko izpustimo oziroma nadomestimo v kasnejšem obdobju izobraževanja. Če se odločimo, da nekaterih področij usvajanja vednosti in razvoja spretnosti in navad, na primer šport, likovna in glasbena umetnost ipd., ne bomo ocenjevali s preverjanjem znanja, bodo skočili v zrak zagovorniki teze, da šolski predmet brez resnega ocenjevanja ni resen predmet. Če pa bomo rekli, naj učitelji na primer ocenjujejo umetniške izdelke, se bodo oglasili zagovorniki pravičnosti, češ da je tako ocenjevanje stvar okusa ocenjevalcev in ne more biti objektivno. Tudi izbiranje med pisnim in ustnim ocenjevanjem je enako nehvaležno, saj je, kot izpostavljajo učitelji, enim učencem/dijakom/študentom bližje eno, drugim spet drugo ocenjevanje.

Optimalno rešitev lahko poiščemo samo skupaj, to je predstavniki prosvetne politike, relevantnih strok, učitelji in učenci/dijaki/študenti. A kot vsaj doslej pričajo predstavniki staršev, učiteljev in dijakov, do teh oblik dogovarjanja doslej še nismo prišli.