Back to top

Error message

  • Unable to create CTools CSS cache directory. Check the permissions on your files directory.
  • Unable to create CTools CSS cache directory. Check the permissions on your files directory.

Robi Kroflič

Razmišljanje o pomenu vzgoje v času pandemije

(ponedeljek, 23. marec 2020)
 

Leta 1985 je kolumbijski pisatelj, nobelovec Gabriel Garcia Marquez, izdal roman Ljubezen v času kolere. Zgodba se zaključuje z epizodo, ko se nesojena ljubimca Florentito Ariza in Fermina Daza zatečeta na parnik na reki Magdalena ter izobesita rumeno zastavo, ki označuje, da se je na ladji pojavila kolera, kar jima omogoči ohraniti ljubezenski odnos v samoizolaciji.

Danes tak pobeg pred ponorelim in okuženim svetom ni mogoč oziroma je za kratek čas rezerviran za peščico najbogatejših izbrancev, ki se bodo, če želijo ostati izbranci, morali slej ko prej vrniti v svet latentne nevarnosti pred novim množičnim izbruhom bolezni. Hkrati pa nam bivanje v svetu, ki je že okužen, omogoča korenit razmislek o strategijah spoprijemanja s to zloveščo realnostjo. Razmislek o novi sedanjosti in smiselni prihodnosti.

Zanimivo, da je grožnja z okužbo kljub političnim in medicinskim napotkom, da se »samoizoliramo«, naplavila razmislek o številnih, za človekovo sobivanje ključnih življenjskih praksah, brez katerih ne moremo razmišljati tudi o vzgoji. Kako ohraniti, celo krepiti človečnost v času samoizolacije? Kaj za uspešno soočenje s posledicami pandemije pomeni koncept človeške skupnosti? Kaj ideja preventive? Kakšne scenarije zaščite pred virusom ubirajo svetovne in lokalne politike? Kaj od teh politik lahko ostane kot trajna naplavina tesnobe, povezane s prihodnjimi grožnjami? In kako se obraniti pred nevarnostjo fašizacije bivanja?

Poziv angleškega epidemologa Grahama Medleya, naj se obnašamo tako, kot da smo že okuženi, številni filozofi označujejo kot življenjsko držo, ki lahko premaga stanje latentne tesnobe in pozornost preusmerja od politik preventive, ki, podobno kot po napadu 11. septembra, poskušajo legitimirati številne represivne ukrepe družbenega nadzora in odpoved doslej pridobljenih pravic in svoboščin.

Ideje nadzora nad vzgojnim okoljem otroka imajo dolgo brado. Svetopisemski »Bog vse vidi, Bog vse ve«, skupaj s katekizemskim dodatkom »greh se delati ne sme«, je rodil idejo Benthamovega panoptikuma, točke popolnega nadzora, ki ga v krščanski zgodovini legitimira predpostavka o otrokovi grešni naravi, v 18. stoletju kantovska ideja o otrokovi divji naravi, v dvajsetem stoletju pa predpostavka permisivizma o otrokovi ranljivosti, zaradi katere ga moramo v humanistični maniri zaščititi pred nevarnostmi, ki nanj prežijo. Še leta 1990 je Loris Malaguzzi, utemeljitelj predšolskega koncepta Reggio Emilia, na mednarodni konferenci Who am I than? Tell me first. Knowledges in dialogue to guarantee citizenship to the rights and potentials of children and adults opozarjal, da se kljub številnim novim spoznanjem o otrokovih kognitivnih in prosocialnih zmožnostih logika paternalistične zaščite ohranja kot najbolj izpostavljena zahteva v Konvenciji o otrokovih pravicah (1989). Edini način, da se upremo tej vsiljeni logiki legitimiranja »preventivne zaščite«, pa je videl v uveljavljanju ideje o bogatem otroku, bitju številnih zmožnosti, katerih razvoj moramo podpreti z bogatim vzgojnim okoljem, ki vznemirja, draži otrokove spoznavne želje in ga spodbuja v nenehnem samo-razvoju.

Ideja preventivne zaščite je torej v vzgoji, pa tudi v zdravstvu in politiki, skupaj s predpostavko o nebogljenosti in neukosti človeških množic legitimirana drža oblasti oziroma posameznikov na poziciji moči, ki ne zaupajo v racionalne, emocionalne in motivacijske zmožnosti človeških bitij. Zato jo moramo uvrstiti med represivne koncepte in jo poskušati nadomeščati s spodbujanjem strategij spopadanja s tegobami življenja.

In kakšne strategije spopadanja s pandemijo zagovarjati namesto vsiljene logike preventivnih zaščit?

Zagotovo je na prvem mestu spodbujanje razmisleka o smiselnosti skrbi zase in za bližnjega ter ohranjanja človečnosti tudi v nečloveških razmerah splošne ogroženosti. Da tudi bivanje v samoizolaciji lahko pomeni skrb za zaščito bližnjega, poziv k skupnostnim projektom, pričajo številni spontani odzivi odprtih dostopov do kulturno umetniških institucij, druženja s pomočjo spletnih orodij, zagotavljanja tehničnih sredstev za samozaščito (npr. šivanje obraznih mask), organiziranja pedagoških procesov na daljavo itn. Odpiranje oči in srca za krepitev človečnosti je torej prvi poudarek smiselne vzgoje v času pandemije.

A ker vsaka kriza naplavi tako pozitivne kot negativne življenjske prakse, je druga naloga vzgoje opozarjanje na pomen kritične refleksije lokalnih in svetovnih politik, razkrivanje zvijačnosti legitimiranja represivnih obrazcev »preventivne oblasti«.
Leta 2000 je eden najvidnejših slovenskih psihologov svojega časa, Vid Pečjak objavil provokativen esej Vrednote kot milo za pranje vesti [Cobiss], v katerem je z navajanjem številnih raziskav dokazoval neučinkovitost moralistične vzgoje kot ponotranjanja vrednot, esej pa zaključil s pozivom, da naj vzgoja spodbuja razvoj avtonomije (ki »ni vrednota, temveč način razumskega funkcioniranja«) in empatije: »Vzgoja otrok in mladine v smislu osebne avtonomnosti in empatije bi največ prispevala k »vrednemu« obnašanju posameznikov, mnogo bolj kot besedno opominjanje, pridige in podobni vzgojni prijemi, katerih posledica so hinavsko obnašanje, dvojna osebnost in ločitev vedenja od vrednot.«

 

Njegove zamisli so po mojem prepričanju še vedno aktualne.