Leopoldina Plut Pregelj
Javni šolski sistemi v ZDA - nepripravljeni za šolanje na daljavo
(7. maj 2020)
Pandemija koronavirusa v ZDA je korenito pretresla šolanje na vseh stopnjah. Eden prvih »protikoronskih«, instinktivnih ukrepov je bil zaprtje javnih šol; brez osebnega pouka je ostalo več kot 51 milijonov učencev, dijakov in študentov. Na nekaterih področjih so z zaskrbljenostjo sprejeli ta ukrep, saj šole opravljajo mnogo širšo socialno funkcijo v svojih okoljih. Ne ukvarjajo samo s oblikovanjem znanja pri učencih, temveč tudi nudijo hrano, svetovanje, varstvo in prostočasne dejavnosti. Županja Chicaga je opozarjala na številne učence, ki bili lačni brez prehrane v šoli. Med učenci so tudi brezdomci, slednjih je samo v Chicagu okoli 17.000, v ZDA pa preko 1.2 milijona. Zato so v nekaterih mestih (New York, Los Angeles, Columbus) ostale šolske zgradbe delno odprte in služijo kot centri za razdeljevanje hrane. Sprva so zaprli šole le za nekaj tednov. To obdobje se podaljšuje in do 30. aprila je že več kot polovica držav (30) objavila, da se učenci v tem šolskem letu ne bodo več vrnili v šole. Vedno več šolskih okrožij pa tudi sporoča, da bodo zaradi problemov s šolanjem na daljavo zaključili šolsko leto že maja, ne junija. Nekatere univerze niso prepričane, da bodo lahko začele z neposrednim poučevanjem konec avgusta, vendar se v nadaljevanju prispevka ne ukvarjam z visokimi šolami in univerzami.
ZDA so velika, geografsko in etnično raznolika država (okoli 330 milijonov prebivalcev vseh ras, narodnosti in jezikov) z decentraliziranim šolstvom in zelo različnimi praksami, ki so v pandemiji postale še bolj očitne. Ker neposreden pouk ni mogoč, guvernerji držav in šolski politiki spodbujajo pouk na daljavo, na katerega niti ena država ali šolsko okrožje niso bili pripravljeni. Nihče ni imel načrta, kako se lotiti pouka. Za večino javnih šol je šolanje na daljavo novost. Poleg tega pa je do šolanja na daljavo prisotno upravičeno nezaupanje zaradi preteklih izkušenj pri poučevanju preko ekrana in raziskav, ki opozarjajo, da je neosebno poučevanje manj primerno kot osebno, še posebej za majhne otroke in učence z različnimi motnjami, za vse ostale pa tudi manj učinkovito.
Tehnologija za pouk na daljavo - veliki izziv, a ne edini
Trenutna zdravstvena kriza je opozorila na ogromen razkorak med šolami v tehnološki opremljenosti, usposobljenosti učiteljev za delo z novo tehnologijo, v opremi učencev in njihovih življenjskih okoljih, v katerih ni dostopnosti do interneta. Po podatkih zveznega ministrstva za izobraževanje skoraj vsak 4 učenec (12 milijonov) nima računalnika in/ali dostopa do interneta. Kljub temu, da so razdelili/posodili na stotisoče tablic in računalnikov, se tudi tam, kjer so uspeli organizirati pouk na daljavo, veliko učencev ne vključuje v program in sodelovanje pri tistih, ki se vključujejo, niha iz dneva v dneva. Nesodelovanje je bolj kritično med srednješolci. V Los Angelesu poročajo, da se približno tretjina srednješolcev ne vključi redno v pouk, s 13 odstotki pa ni nobenega stika. Da bi ugotovili zakaj, so iskali stik s starši preko elektronske pošte in telefona, a brez uspeha. Socialni delavci in učitelji so obiskali dijake doma. Našli so jih v okolju brez interneta, pogosto v skrbi za številne mlajše otroke, ker so starši morali na delo (zdravstveni delavci, prodajalci, smetarji). V New Yorku se je izkazalo, da brezdomski centri nimajo interneta, mnogi ekonomsko nepriviligirani otroci pa tudi nezanesljiv dostop do le-tega. V Cleveland, kjer je stopnja revščine med učenci med največjimi, ocenjujejo, da med 30 in 40 odstotkov učencev nima interneta doma, še več pa jih nima dostopa do hitrega interneta, ki ga zahtevajo nekateri izobraževalni programi. Zato so bili učitelji Clevelandu v stiku z učenci največ preko telefona in pošte; za vsakega otroka posebej pripravljajo program in jim pošiljajo pakete tiskanih materialov. Posamezna šolska okrožja in šole rešujejo tehnološke probleme zavzeto, toda zaradi velikih razsežnosti ne bodo rešeni v nekaj tednih ali mesecih. Toda tudi tam, kjer so opremljeni z ustrezno tehnologijo, npr. v okrožju Fairfax (država Virginija), v enem najbogatejših šolskih okrožij v ZDA, so učenci osnovnih šol in njihovi starši čakali štiri tedne na začetek virtualnega pouka. In na dan, ko bi se naj pouk začel, se imeli učenci težave z logiranjem v sistem, ki se je zrušil. Čeprav je tehnična baza prvi in nujni pogoj za pouk na daljavo, pa ta ni edina skrb, s katero se ukvarjajo učitelji in učenci pri pouku na daljavo.
Glede pouka na daljavo obstaja veliko vprašanj, na katera ni jasnih odgovorov, npr. kako pripraviti posamezne vsebine za posredovanje preko ekrana, vzdrževati stik z učenci, jih motivirati za delo, kako se na nove pogoje odzivajo mlajši učenci in tisti z motnjami, kako zagotavljati socialne stike med učenci in vrednotiti njihovo znanje, itd. Nekoliko več kot polovica držav (29 od 50 držav in 7 teritorijev) je za šolska okrožja in šole pripravilo več ali manj splošna navodila in zahteve glede pouka na daljavo, medtem ko nekatere prepuščajo popolno iniciativo lokalnim šolskim okrožjem ali celo šolam samim. Pahnjeni v vodo se učijo plavanja. Ko so šole zaprli, so marsikje učenci odnesli domov tiskane materiale in učbenike, šole pa naj bi pripravile načrte za izvajanje pouka, ki se je začel v nekaterih šolskih okrožjih z nekaj tedenskim zamikom in predvidenimi ter nepredvidenimi težavami.
Ker gre za uvajanje novega načina pouka, so učitelji zelo zaposleni s pripravami v novih pogojih. Pri poučevanju se učitelji poslužujejo sistemov, ki jim ponujajo že vnaprej pripravljene učne ure in navodila o oblikovanju lastnih učnih ur, sledenju učencem in do neke mere tudi za individualizacijo pouka ter ocenjevanje znanja. Največkrat sta omenjena Google učilnica in Zoom. Slednji je postal popularen šele s pandemijo v zadnjih 6 tednih, v katerih je dosegel več 50 milijonov »hitov«. Kljub popularnosti pa ti programi, kot ugotavljajo učitelji in učenci, niso idealni. Najbolj pogosta kritika je, da vnaprej pripravljene teme ne upoštevajo lokalnih okoliščin in predvsem učencev, ki jih imajo. Poudarjajo, da digitalni pouk ne daje dovolj možnosti za individualizacijo, ki jo morajo učitelji v osebnem stiku z učenci pogosto uresničiti mimogrede. Opozarjajo, da osebno poučevanje in stiki z učenci motivirajo le-te za učenje in dajejo pouku posebno energijo in kvaliteto, ki jo ekran ne premore. Spremljanje učencev preko računalnika je zamuden proces, posebej, če ima predmetni učitelji pouk v več razredih in od 120-150 učencev vsak dan. Čeprav so nekateri učitelji izjemni in ustvarjalni v uporabi novi tehnologije, pa je veliko takih, ki je niso vešči. Zato poudarjajo potrebo po usposabljanju in večji pomoči.
Nekatere države ali šole se za pomoč pri organizaciji in izvedbi pouka obračajo na organizacije, ki že dolgo izobražujejo na daljavo poslovneže in nudijo tehnično pomoč podjetjem, npr. Mimeo, ki v zadnjih 10 letih pomaga tudi posameznim šolam in usposablja učitelje za uporabo računalnika pri pouku. V preteklem mesecu so Mimeo vključili v izvedbo pouka na daljavo v državi Tennessee. Učitelji sestavijo učni načrt, Mimeo pa organizira in preskrbi vse, kar potrebujejo – digitalne oblike posameznih učnih ur z dejavnostmi, ki so na razpolago na internetu in shranjene v šolski digitalni knjižnici, in tudi tiskane materiale, ki jih dnevno dostavlja v šolski distribucijski center za pomoč učencem in staršem. Center za prenovo javnega izobraževanja (Center for Reinventing Public Education), ki spremlja uvajanje šolanja na daljavo po posameznih državah, šolskih okoljih in šolah, opozarja, da je pomoč šolam v teh izrednih razmerah nujno potrebna s strani držav in šolskih okrožij, ne samo glede tehničnih vidikov organiziranja in izvajanja šolanja na daljavo, ampak tudi vsebinskih.
Učitelji, starši in tudi učenci omenjajo nadzor učencev pri učenju, kar je še posebej pomembno za mlajše učence. Mnogi starši, ki delajo doma, se nimajo časa ukvarjati s poučevanjem in nadzorovanjem svojih otrok. Številni tudi ne vedo, kako. Starši so se začeli oglašati kmalu potem, ko so bili doma z otroki. Pisali so, kako je naporno delati doma, nadzorovati otroke, jim pomagati pri učenju in voditi gospodinjstvo, in da ne bodo nikoli več glasovali proti davkom za šole, ker se šele sedaj zavedajo, kako naporno in zahtevno delo imajo učitelji. Večji problem obstaja tam, kjer staršev ni doma, ker morajo na delo in si ne morejo privoščiti zasebnega varstva. Učenci so prepuščeni sami sebi. Nekateri starši za nadzor uporabljajo »trackers«, toda tej metodi nasprotujejo učenci, ki se zavedajo, da večino staršev skrbi varnost otrok. Predvsem starejši učenci opozarjajo, da ta metoda sledenja izraža nezaupanje staršev do njih in da ni zdrava za razvoj njihove samostojnosti in odgovornosti. Odobravajo jo samo v primeru, ko otroci so zelo majhni in takrat, ko se ne držijo dogovorov in pravil, za katere so se skupaj dogovorili s starši.
Nekatera skupna stališča glede šolanja v pandemije
Kljub velikim razlikam med posameznimi državami in njihovim praksam pa obstoja precej poenoteno mnenje politikov, strokovnjakov in učiteljev, da je glavni cilj osnovnih in srednjih šol v obdobju pandemije vključiti učence v pouk na daljavo, jih spodbujati k učenju, ustvarjati spodbude in priložnosti za učenje ter nuditi učencem oporo v teh težkih časih. V tem prehodnem času pa naj bi se šole pripravile na novo šolsko leto, ki bo morda tudi vključevalo del pouka na daljavo. Kaj ta splošna mnenja, ki so povsem sprejemljiva in tudi želena, pomenijo šolam in učiteljem, ni povsem jasno in je odprto širokim razlagam na eni strani in različnim praksam na drugi. Medtem ko nekateri niso zaskrbljeni nad 6 mesečno vrzel v znanju, ki bo nastala zaradi šolanja na daljavo ali izpada šolanja, pa druge ta zelo skrbi. Prizadela bo najbolj otroke iz socialno nepreiviligiranih okolij. Obstajajo različni predlogi, kako jo nadomestiti; med temi so podaljšanje šolskega leta v poletje, skrajšanje prazničnih počitnic in podaljšanje šolskega dne.
Visoko stopnjo strinjanja je zaslediti o ocenjevanju znanja in njegovi vlogi. Ker so šole zaprte, so bila odpovedana vsa spomladanska testiranja znanja na nivoju zveze in držav med marcem in majem. Zdi se, da se mnenja nagibajo k upoštevanju načela pravičnosti in stališčem, da v tej krizi ni etično z ocenjevanjem prizadeti najbolj ranljive otroke, ki so že prizadeti, ne po svoji krivdi. V to kategorijo sodijo socialno ogroženi, novi emigranti z pomanjkljivim znanjem učnega jezika, brezdomci, otroci s specifičnimi lastnosti in motnjami, zaradi katerih težje sledijo pouku na daljavo. Med drugim je najti tudi predloge, da naj učencem ne znižajo ocen v zadnjem semestru zaradi nesodelovanja, in predloge, da v jeseni ne bodo omejevali učencev pri napredovanju v višji razred, razen na izrecno željo staršev. Pogosta so tudi navodila, da se učencev za zadnje četrtletje ne ocenjuje z ocenami, ampak samo z opravil/ni opravil razreda ali predmeta. Seveda pa maloštevilni, a glasni nasprotniki teh predlogov poudarjajo, da so ocene motivacija za delo in da učenci ne opravljajo svojega dela, če ni zunanje prisile. Kakšne odločitve bodo obveljale, bo odvisno od odločitev posameznih držav ali šolskih okrožij.
Učenci – dolgočasno šolanje na daljavo
S šolo in učenci, kjer prostovoljno delam, nimam stika, odkar so šolo zaprli sredi marca. Spremljam pa medije, ki poročajo o tem, kako se učenci počutijo v pandemični krizi in kaj mislijo o šolanju na daljavo. Poznati učence: jih poslušati, opazovati ter upoštevati, so bistvene sestavine uspešnega dela v šoli. Dnevnik The New York Times je pred kratkim (14.april) objavil članek z naslovom »Ne morem verjeti, da bom to izrekel, toda raje bi bil v šoli«,i v katerem je enajstletni učenec zbral mnenja učencev od vrtca do srednje šole s pomočjo elektronske pošte in pisem. Učenci so izražali pozitivne in negativne izkušnje učenja doma. Medtem ko se nekateri učenci prijetno počutijo v krogu svoje družine in nimajo večjih problemov z učenjem na daljavo, pa si jih veliko iz različnih razlogov želi nazaj v šolo. Učencem ugaja, da so s starši in jih lahko prosijo za pomoč pri učenju, da pomagajo svojim mlajšim bratom in sestram, si lahko sami organizirajo delo in nimajo domačih nalog, če opravijo delo. Nekateri poročajo, da se več in hitreje naučijo. Toda na drugi strani je mnogo stvari, ki jim ne ugajajo. Največkrat omenjajo, da je šola na daljavo dolgočasna, pogrešajo svoje sošolce in pogovore z njimi. Devetletni učencev je narisal in napisal, da »se dolgočasi in tako pogreša svoje prijatelje, da ne more spati«. Poročajo, da je pri učenju doma mnogo stvari, ki jih motijo in se težko skoncenrirajo na učenje. Včasih so vsebine težje razumljive, ne morejo dvigniti rok in vprašati za pojasnila ali izraziti svojih misli. Učenci izražajo, da so jim učitelji v veliko čustveno oporo pri učenju. Cenijo učiteljev trud, da vzdržujejo stik z njimi in jim nudijo pomoč ne samo pri učenju, ampak tudi v življenju. Trinajstletna učenka je napisala: ».. biti doma in učiti se na daljavo je pri meni vzbudilo globoko spoštovanje do učiteljev, za katerega sploh nisem niti vedela, da ga imam. Šele sedaj vidim, kako težko delajo in skrbijo za svoje učence.« Pomanjkanje rutine, razmejitev dela med šolo in domom ter sprostitvijo navajajo kot problem bolj srednješolci kot osnovnošolci. Nekateri pišejo, da so v »šoli od sedmih zjutraj do sedmih zvečer.« Omenjajo preveliko obremenitev – na eni strani ima vsak učitelj pred sabo samo svoj predmet, in na drugi strani so domače naloge za vse enake; za nekatere prelahke, za druge pretežke in pogosto nepovezane s tistim, kar se učijo. Sedemnajstletni dijak je med drugim napisal: »Šola na daljavo je enako, kot da ni šole... Nobeden od staršev ni perfekten, nihče od staršev ne more nadomestiti sedem ali osem učiteljev za različne predmete.« Poleg težav in problemov z učenjem učenci poročajo, da so prestrašeni, da bi se sami ali njihovi najbližji okužili s korona virusom. Razmišljajo, kdo bo skrbel zanje, če bodo straši umrli. Toda večina jih komaj čaka, da bodo lahko šli kmalu nazaj v šolo, se vrnili v normalno življenje. Zdi se, da so to mnenja učencev, ki živijo v več ali manj urejenih in socialno stabilnih družinah. A kako se počuti v šoli na daljavo skoraj polovica učencev iz socialno nepriviligiranih skupin, tistih, ki nimajo tehnologije, ki živijo v slabih pogojih, so lačni, brez znanja jezika poučevanja, morda tudi brez doma?
Kdaj bodo šli učenci nazaj v šole, ni jasno. Za večino učencev pa je že sedaj jasno, da ne pred septembrom. Pa tudi septembra šola ne bo več taka, kot je bila. Ker ni dovolj prostora, da bi upoštevali varnostno razdaljo in zagotovili obrambo pred okužbo, so predlogi, da bi učenci šli v šolo dvakrat/trikrat na teden; v dnevih, ko bodo doma, pa naj bi imeli pouk na daljavo.
Ali smemo upati, da bo trenutna zdravstvena kriza, ki je ponovno opozorila na ogromne socialne razlike med učenci in šolami v javnih šolskih sistemih, eden od srebrnih odsvitov teh težkih časov, ki bo spodbudil nove ukrepe za bolj pravično javno šolstvo?
