Naslov:	Potenciali dopolnilnih dejavnosti in podjetništva na podeželju
Akronim:
Šifra projekta:	V5-1014
Trajanje:	oktober 2010 – oktober 2012
Financer:	Agencija Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost (ARRS), Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP)
Odgovorni nosilec projekta:	Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
Vodja projekta:	Irma Potočnik Slavič
Projektni partnerji:	Oddelek za geografijo FF UL, Biotehniška fakulteta UL
Člani projektne skupine:	Irma Potočnik Slavič, Barbara Lampič, Dejan Cigale

 

Vsebina oz. opis:

Raznovrstni notranji in zunanji dejavniki kmetijskih gospodarstev (majhna in razdrobljena posest, želja po boljšem standardu, razpoložljivi viri itn.) pogojujejo iskanje dodatnega dohodka na družinski kmetiji.  Z industrializacijo in policentričnim razvojem se je odprla možnost iskanja dohodka tudi izven kmetije v kmetijskih in nekmetijskih dejavnostih.  Posledično kar 74,4 % nosilcev kmetijskih gospodarstev v Sloveniji pridobiva dohodek tudi iz drugih dejavnosti (EUROSTAT, 2006). V razvitih podeželskih okoljih se vse več kmetijskih gospodarstev razvija v smeri tržno zanimivih oblik večfunkcijskega kmetovanja: nekatere izmed njih so zelo tradicionalne, druge pa se od njih vse bolj oddaljujejo. Njihov skupni imenovalec je mnogovrstna uporaba razpoložljivih virov, raznovrstni in tržno zanimivi proizvodi in storitve, ki vzpostavljajo nove gospodarske strukture (stebre) lokalnega gospodarstva.

 

Tudi (drobno) podjetništvo na podeželju v Sloveniji ima že dolgo tradicijo: razvilo se je iz raznovrstnih poklicev, potrebnih za delovanje lokalne skupnosti (kolar, mizar, tesar, šivilja ipd.) in drugih znanj, ki so jih pridobivali člani gospodinjstva. Intenzivna industrializacija, negativen odnos do kmetijstva, kapitalsko osiromašena kmečka posest in določena politična dejanja (zemljiški maksimum, neprostovoljne kmetijske operacije ipd.) so dodatno prispevali k temu, da je podjetniški duh na podeželju počasi zamiral, saj se je pogosto najbolj vitalen del  prebivalstva, običajno nosilec podjetniških idej, odselil v neagrarna okolja. Po družbenogospodarskih premikih v 90-ih letih 20. stoletja sledimo počasnemu razvoju podjetništva na podeželju: tako drobnega in večinoma razpršenega (samostojni podjetniki in mikro podjetja na številnih lokacijah znotraj podeželskih naselij) kot tudi večjega in prostorsko zgoščenega (srednje velika podjetja, locirana v  nekaterih obrtno-poslovnih conah).

 

Opredelitev problema.

Zaradi prepočasnih in skromnih izboljšav agrarne strukture ter zmanjševanja števila družinskih kmetij (1,6 % na letni ravni) bodo le-te težko izpolnile strateške funkcije, predvidene v okviru eko-socialnega modela kmetijstva. Predvsem infrastrukturno opremljeno in demografsko dinamično slovensko podeželje je postalo prostor, kjer se oblikujejo nove poslovne priložnosti, ki pa jih kmečko prebivalstvo še ne uspeva izkoriščati v zadostnem obsegu.

Kljub stalnemu porastu števila tako dopolnilnih dejavnosti kot kmetijskih gospodarstev, ki le-te registrirajo, pa izstopajo nekatera nasprotja: celoletna in sezonska dejavnost; dejavnosti, ki zahtevajo velika in nova kapitalska vlaganja in dejavnosti, ki tega ne predvidevajo ipd. Zato samo enostavno matematično spremljanje pojava še nič ne pove o njegovi strukturi. Dodatno problematiko nakazuje dejstvo, da številna  kmetijska gospodarstva dopolnilno dejavnost formalno prijavijo (»na rezervo«), v realnosti pa se z njo še ne ukvarjajo. Raziskave (Potočnik Slavič, 2008) so tudi nakazale, da :

-    veliko  kmetij v Sloveniji že izkorišča in še išče različne vire dohodkov;

-    je prevlada določene dopolnilne dejavnosti (govorimo lahko že o specializaciji) na nekem območju povezana z rabo razpoložljivih naravnih in človeških virov ter s tržnimi zahtevami;

-    je razširjenost dopolnilnih dejavnosti odvisna tako od naravnogeografskih pogojev kot tudi od osebne angažiranosti kmečkih gospodinjstev ter razvoja njihove podjetniške miselnosti;

-    so dopolnilne dejavnosti gospodarsko utemeljen vir dohodka, saj prispevajo predvsem h gospodarski, posledično pa tudi demografski, storitveni, infrastrukturni krepitvi podeželja in njegove identitete;

-    so z vidika rabe endogenih razvojnih potencialov kmetije/občine/podeželja dopolnilne dejavnosti (poleg ekoloških kmetij) najnižja raven delovanja (regionalnih) gospodarskih krogov;

-    so raznovrstne kombinacije dopolnilnih dejavnosti na kmetiji zelo primerna oblika uravnoteženega razvoja na majhni prostorski enoti.

 

Rezultati

Predlagana raziskava je:

(1) s terenskim anketiranjem (pol strukturirani intervju na vzorcu 200 kmetijskih gospodarstev z registrirano dopolnilno dejavnostjo v Sloveniji) ugotovila, katere dopolnilne dejavnosti so se v zadnjem desetletju izkazovale kot najbolj uspešne (gospodarsko, z vidika uporabe potencialov kmetije, zaposlitve družinskih članov, vključevanja v širše gospodarske tokove, povezovanja med kmeti ipd.);

(2) na podlagi pridobljenih podatkov raziskala zapleten mehanizem naravnih, gospodarskih, socialnih in kulturnih dejavnikov, ki je omogočil preučevanim kmetijskim gospodarstvom uspešno pozicioniranje na trgu; cilj je v izdelavi profila potencialno razvojno vitalnega kmetijskega gospodarstva za izbrano dopolnilno dejavnost, ki naj bi bil v pomoč pri odločanju v okviru kmetijskih politik in politik razvoja podeželja;

(3) izdelala model ocenjevanja vodilnih sil (determinant) gospodarske učinkovitosti izbranega podeželskega območja, ker so dosedanje raziskave (OECD, 2006; Terluin, 2001; Bryden in sod., 2004; Reimer, 2003; Perpar, 2002; Potočnik Slavič, 2008; Klemenčič in sod., 2008) pokazale, da imamo na podeželju opravka po eni strani z regijami, ki kažejo gospodarsko uspešnost celo nad nacionalnim povprečjem, po drugi strani pa z zaostajajočimi regijami. Ker je model vključeval tudi kazalce podjetniške uspešnosti, nam je služil pri sistemski analizi potencialov razvoja podjetništva na podeželju.

Rezultati so med drugim objavljeni v znanstveni monografiji (Ne)raba razpoložljivih virov na kmetijah v Sloveniji (GeograFF 19).