Filozofska fakulteta po sedemdesetih letih delovanja

Ljubljanska Filozofska fakulteta je svoje neprekinjeno delovanje pričela v zimskem semestru 1919/20, in sicer z 245 študenti, kar je približno desetina vpisanih v zadnjih 15 letih (npr. 1974/75: 2243, 1988/89: 2305). Tudi število učnega in pomožnega učnega osebja je precej naraslo. Danes poučuje 51 rednih, 21 izrednih profesorjev, 39 docentov, 9 višjih predavateljev, 3 predavatelji, 48 lektorjev, 53 asistentov in 4 strokovni sodelavci — skupaj 228 pedagoških delavcev.

 

 

Leta 1919 je imela fakulteta prav toliko glavnih predmetov kot danes oddelkov, tj. 17. Vendar je sedem strok sestavljalo prirodoslovnomatematični del, ki se je prvič ločil od humanističnodružboslovnega leta 1949, dokončno pa leta 1957. Deset strok je na fakulteti od začetka: filozofija, pedagogika, zgodovina, geografija, umetnostna zgodovina, slavistika, romanistika, germanistika, klasična filologija in primerjalno jezikoslovje. Primerjalna književnost (1925) in etnologija (1940) sta bili osnovani v obdobju med vojnama, drugi oddelki so se jim pridružili po osvoboditvi: arheologija (1948), psihologija (1950), sociologija (1960 — kot glavni A predmet se je kasneje preselila na Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo; leta 1983 je dobila drugi, tudi le B program — sociologijo kulture), muzikologija (1962) in bibliotekarstvo (1987).

Ves čas je bila diferenciacija strok znotraj osnovnih smeri, tako da je zlasti na jezikoslovnih oddelkih danes mogoče študirati različne jezike s književnostmi kot samostojne predmete: na slavistiki poleg slovenskega jezika in književnosti in primerjalnega slovanskega jezikoslovja tudi ruski jezik in književnost ter srbohrvaški jezik in makedonski jezik in književnosti, na romanistiki francoski jezik in književnost, italijanski jezik in književnost ter španski jezik in književnost (1981), na germanistiki angleški jezik in književnost ter nemški jezik in književnost, na primerjalnem jezikoslovju pa se ob orientalistiki (hetitologiji) osamosvaja še splošno jezikoslovje. Narašča tudi število lektoratov: poleg slovenščine za tuje slušatelje (1967) in večine slovanskih jezikov (ruščina in češčina pred vojno, po vojni poljščina, slovaščina in eno leto bolgarščina, makedonščina leta 1961) tako rekoč vsi romanski, razen francoščine in italijanščine še španščina (1973), romunščina (1978), portugalščina (1988) in katalonščina (1989), od germanskih švedščina (1970), v sklopu primerjalnega jezikoslovja in orientalistike pa arabščina (1961), kitajščina  (1981) in madžarščina (1981). Pripravljata se tudi lektorata albanščine in japonščine.       

Vprašanje enopredmetnega oziroma dvopredmetnega študija je bilo aktualno že od začetka. Prevladovala je večpredmetnost, poljubne povezave so se uveljavile deloma s spremembami študija v šestdesetih letih, zlasti pa s statutom iz leta 1977 in v najnovejših visokošolskih izobraževalnih programih iz leta 1985. Ti so trajanje B študija iz prejšnjih treh podaljšali na štiri leta ter ga bolj ali manj izenačili z A študijem.

Enopredmetni študij je imel tradicijo pri strokah, kot sta primerjalna književnost in umetnostna zgodovina. Kasneje so se izoblikovali samostojni programi za psihologijo, arheologijo, zgodovino, slovenistiko, filozofijo in muzikologijo, od katerih pa sta samo prva dva postala zgolj enopredmetna; pedagogika pa ima le A program.

Tako je danes na Filozofski fakulteti mogoče študirati 25 različnih strok po osemsemestrskih programih:

•  v dvopredmetnih povezavah: kot glavni (A) oziroma stranski (B) program,
•  enopredmetno kot samostojni program.

Tristopenjska ureditev univerzitetnega študija je zaživela v letu 1962/63 z vpeljavo magistrskega študija. Vendar je zdaj dodiplomski študij spet celovit, brez stopenj. Višješolski, prvostopenjski študij je namreč kmalu doživel veliko kritik, a se je obdržal do novih programov iz leta 1985. To pomeni, da po letu 1990 ne bo več mogoče doseči diplome I. stopnje.

Podiplomski magistrski študij je na vseh študijskih programih. Zanj zaradi različnosti in vedno večje interdisciplinarnosti raziskovalnih usmeritev programe sestavljajo individualno. Le na nekaterih oddelkih (pedagogika, psihologija, zgodovina) imajo kandidati nekaj skupnih predmetov. Magistrskih diplom je v zadnjih letih vse več. Anglisti prirejajo tudi enoletni specialistični študij iz prevajanja.

Doktorat znanosti je mogoče doseči na vseh znanstvenoraziskovalnih področjih, tj. iz filozofskih, socioloških, pedagoških, psiholoških, zgodovinskih, umetnostnozgodovinskih, arheoloških, etnoloških, geoloških, jezikoslovnih, literarnih, filoloških, muzikoloških, arhivističnih, muzeoloških in konzervatorskih znanosti. število doktorantov narašča in se v zadnjih letih giblje okrog dvajset letno. Raven doktorskih disertacij je zahtevna: od avtorjev se pričakuje, da so široko razgledani in ne le ozko osredotočeni na omejeno raziskovalno področje. Vedno več je tudi medstrokovnih povezav.

Fakulteta vzgaja pedagoške delavce, toda vse bolj je čutiti potrebe po nepedagoškem liku diplomanta. Naknadna pridobitev pedagoške izobrazbe ne bi smela biti večja ovira, saj na fakulteti že od leta 1973 deluje Center za pedagoško izobraževanje.

Sklop družboslovnih skupnih predmetov se je razvejal po letu 1977. Poleg filozofije in sociologije imajo študentje vpogled v osnove politične ekonomije in politologije, sprejet pa je tudi program humane ekologije.

Organizirano raziskovanje se je začelo v zgodnjih sedemdesetih letih z individualnimi pogodbami za raziskovalne naloge, v širšem obsegu pa se je razmahnilo z ustanovitvijo Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete (1979). Trenutno so fakultetni delavci (169) in zunanji sodelavci (150) vključeni v sedem usmerjenih raziskovalnih programov s področja humanističnih ved: vseh sedem je združenih v skupnem (nacionalnem) programu Raziskovalne skupnosti Slovenije, dva programa pa sta del Posebne raziskovalne skupnosti za družbene dejavnosti. Na fakulteti se izpopolnjuje tudi 39 novih raziskovalcev.

Če je bila leta 1919 Filozofska fakulteta ustanovljena predvsem z namenom, da združi temeljne slovenske nacionalne vede, to poslanstvo še danes opravlja, saj je za večino strok, ki so na njej razvite, najvišja znanstvena in pedagoška ustanova v Sloveniji, za nekatere med njimi matična. Zadnja leta se ji pri razvijanju zlasti ožje nacionalnih ved — ob izdatni pomoči njenih delavcev — pridružuje Pedagoška fakulteta v Mariboru.

Med nacionalnimi vedami zavzema posebno mesto slovenistika: oddelek za slovanske jezike in književnosti od leta 1965 prireja poletni Seminar slovenskega jezika, literature in kulture; iz njega sta izšla spremljajoči vsakoletni mednarodni znanstveni slavistični simpozij in poletna šola slovenskega jezika (1980 — Kranj, 1988 Ljubljana). Ob tem nastaja poseben enoletni kulturni izobraževalni program z delovnim naslovom Slovenicum, nekakšen intenzivni tečaj vedenja o Slovencih, pri katerem bo sodelovalo večje število fakultetnih oddelkov.

Fakultetni delavci se vključujejo v dejavnost Slovenske akademije znanosti in umetnosti in vrsto inštitutov, ki delujejo v okviru fakultete in zunaj nje. Prav tako imajo pomembne naloge v številnih strokovnih društvih in pri urejanju publikacij teh društev.

Fakulteta bodisi sama izdaja znanstvene revije ali pa njeni delavci urejajo velik del slovenske znanstvene periodike s svojih področij.

V zadnjih letih se posebej krepijo stiki s srednjim šolstvom, ne le pri poklicnem usmerjanju abiturientov, marveč tudi pri organizaciji različnih tekmovanj in pri preverjanju prvih poskusov znanstvenega raziskovanja. Vse bolj je fakulteti prepuščena skrb za permanentno izobraževanje njenih diplomantov. Fakultetni strokovnjaki in diplomanti so prisotni tudi v delovanju Univerze za tretje življenjsko obdobje.

Doc. dr. Vladimir Pogačnik