Beseda ob osemdesetletnici filozofske fakultete v ljubljani
Letos mineva osemdeset let, odkar neprekinjeno deluje Filozofska fakulteta na Univerzi v Ljubljani: s svojim delom je pričela v zimskem semestru študijskega leta 1919/20, in sicer z 245 študenti. Vpisovanje študentov se je pričelo s 15. novembrom in 3. decembra, bila je sreda, je bilo ob deveti uri dopoldne v nekdanji deželni zbornici prvo predavanje. Prof. dr. Ramovš je predaval o historični gramatiki slovenskega jezika. In prav ob letošnji osemdesetletnici naše fakultete so kolegi slavisti organizirali tradicionalni znanstveni simpozij »Obdobja«, ki se je v celoti osredotočil na historično metodo v študiju jezika in literature. 3. december se šteje tudi kot rojstni dan sedanje Univerze v Ljubljani in ga vsako leto praznujemo kot »dan Univerze«.
Če gledamo na našo fakulteto in na samo Univerzo v Ljubljani z vidika evropske zgodovine, to ni kakšna posebna starost. Prve evropske univerze so nastale že sredi 14. stoletja v mestih današnje Italije, Francije, Anglije in Španije in se potem postopno širile v nemški in slovanski svet. Kot ugotavlja zgodovinar prof. dr. Vasilij Melik, so slovenske dežele ostale nekako na robu tega zgodnjega razvoja, za kar lahko iščemo vzroke tudi v tem, da v tem obdobju na našem ozemlju ni bilo močnejšega državnega ali dinastičnega središča. Zato so ljudje iz naših krajev hodili študirat drugam, v bližnja in tudi bolj oddaljena univerzitetna središča. Slovencem so bile še najbližje univerze v Padovi, Gradcu, na Dunaju in v Pragi. Mnogi Slovenci so na teh univerzah postali tudi profesorji.
Že ob sedemdeseti obletnici Filozofske fakultete, ko smo še živeli v takratni Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, pa je njen takratni dekan prof. dr. Dušan Nečak zapisal, da za Slovence ta dogodek ni le jubilejnega pomena, ampak je ustanovitev Univerze v Ljubljani za naš narod zgodovinski prelom. Ustanovitev Univerze in Filozofske fakultete je namreč pomenila enega najpomembnejših temeljnih kamnov na poti Slovencev k modernemu, političnemu in suverenemu narodu.
Resda ob letošnjih prireditvah posebej poudarjamo tudi starejšo letnico 1619, ko so bila v jezuitskem kolegiju v Ljubljani izvedena prva visokošolska predavanja iz kazuistike. Filozofski študij, ki ga je bilo v tistem času potrebno opraviti pred vpisom na teološko, medicinsko in pravno fakulteto, je bil uveden v Ljubljani leta 1704, in s to letnico lahko začnemo govoriti o predzgodovini današnje Filozofske fakultete.
Dokončno pa je ideja o ustanovitvi slovenske univerze v Ljubljani dozorela po končani prvi svetovni vojni v novi Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. 23. novembra 1918 sta takratni ljubljanski župan Ivan Tavčar ter filozof in psiholog docent dr. Mihajlo Rostohar, habilitiran na univerzi v Pragi, sklicala na magistratu prvi sestanek, na katerem so sklenili, da se začnejo priprave na ustanovitev univerze v Ljubljani. Vse priprave je prevzela »Vseučiliška komisija«, ki je pričela delo sporazumno z narodno vlado.
Ob ustanovitvi je imela naša fakulteta tudi prirodoslovnomatematični del, ki se je prvič ločil od humanističnodružboslovnega dela leta 1949 in dokončno leta 1957. Deset strok je na fakulteti že od samega začetka: filozofija, pedagogika, zgodovina, geografija, umetnostna zgodovina, slavistika, romanistika, germanistika, klasična filologija in primerjalno jezikoslovje. Že med obema svetovnima vojnama sta se k tem strokam pridružili primerjalna književnost in etnologija.
Do pravega razcveta je prišlo šele po drugi svetovni vojni z ustanavljanjem novih oddelkov za psihologijo, sociologijo, arheologijo, muzikologijo in bibliotekarstvo. Obseg študija po številu študentov, številu študijskih smeri in možnih povezav med njimi ter po številu fakultetnih učiteljev in sodelavcev pa se še vedno povečuje. V zadnjem desetletju je dobila fakulteta tri samostojne nove oddelke: Oddelek za prevajalstvo in tolmačenje, Oddelek za afriškoazijske študije; Oddelek za germanistiko se je razcepil na dve samostojni enoti (germanistiko in anglistiko), Oddelek za primerjalno jezikoslovje pa se je razširil še na splošno jezikoslovje.
Ob praznovanju osemdesetletnice smo skušali na fakulteti pripeljati do konca nekaj projektov, ki bi nam omogočili pogoje za uspešno delo tudi v prihodnjem tisočletju. Na prvem mestu bi želel opozoriti na izjemne težave s prostorom, s katerimi se kronično spopadamo že nekaj desetletij. Navkljub črnogledim napovedim demografov in pri že ugotovljenem zmanjševanju kandidatov za študij na posameznih fakultetah in študijskih smereh, tega na naši fakulteti ni opaziti. Na posamezne študijske smeri naše fakultete kandidira tudi do petkrat več mladih ljudi, kot je v tekočem študijskem letu možno razpisati mest. Ocene in prognoze različnih tujih ekspertov za razvoj študija kažejo, da se interes mladih ljudi v novejšem času močno nagiba k študiju družboslovnih in humanističnih ved. Zato predvidevamo, da se število kandidatov za študij na Filozofski fakulteti ne bo zmanjševal, se pa bo verjetno ustalil, zato v prihodnjih letih ni pričakovati bistvenega porasta števila študentov.
Prostorske zagate skušamo reševati z različnimi prijemi in organizacijskimi pristopi; pri tem pa izhajamo iz dejstva, da je za fakulteto in njeno dejavnost izjemnega pomena njena prostorske vpetost v samo središče mesta, kjer so knjižnice, arhivi, galerije, muzeji in gledališča. Vse te institucije so neke vrste naravni laboratoriji za delo študentov pri večini študijskih programov naše fakultete. Zato je za delovanje Filozofske fakultete vitalnega pomena pridobivanje prostora za svoje delo predvsem v najožji povezavi s sedanjo stavbo ob Aškerčevi cesti. Vložili smo nemalo naporov v pridobivanje in ureditev prostorov v bližini matične stavbe. V tem šolskem letu bomo z adaptacijami pridobili devet predavalnic, s pomočjo katerih bomo vsaj deloma razrahljali hudo prostorsko stisko.
Drugi projekt, ki smo se ga lotili v tekočem letu, je povezan s tehnološkimi izzivi nove informacijske družbe. Najprej smo morali v celoti obnoviti energetski blok in postaviti novo transformatorsko postajo, ker je bila stara povsem dotrajana, tehnološko zastarela in za delo sodobnih elektronskih porabnikov celo nevarna. V isti projekt lahko vključimo obnovo celotne telefonije, saj samo na ta način omogočimo nemoteno delo prek interneta in z elektronsko pošto.
Tretji projekt pa je obnova avle in dela fasade same stavbe. Ureditev avle in stopnišča smo prigodno povezali s postavitvijo plošče z imeni vseh dosedanjih dekanov v osemdesetletni zgodovini fakultete. Avtor oblikovalskih rešitev je prof. Peter Skalar. S tem simboličnim dejanjem želimo skromno obeležiti osemdesetletnico fakultete in se hkrati tudi s hvaležnostjo spomniti vseh tistih mnogih že pokojnih in tudi še živih profesorjev, ki so kot dekani s trudom in veliko mero odgovornosti vodili fakulteto skozi mnoge zapletene poti različnih labirintov.
Zavedamo se, da ima čas, ki ga živimo, vse značilnosti sodobne nevrotične družbe in zahteva veliko mero strpnosti med ljudmi. S prehodom v deveto desetletje delovanja naše fakultete stopamo pred nove izzive, ki bodo od vseh nas zahtevali veliko naporov. Ta čas ne bo vedno prijazen in radodaren. Zato moramo ohranjati in negovati zgodovinski spomin svojih prednikov, ki so s svojim delom ustvarili sedanjo podobo naše fakultete v slovenski družbi.
Mlada slovenska država si zelo prizadeva za enakovredno vključitev v evropsko skupnost. Sistematično skrbimo za mednarodno izmenjavo študentov in profesorjev. Naši profesorji so zaželeni gostje na univerzah od ZDA do Litve; naši raziskovalci pa so že dolgo povezani s kolegi širom po Evropi. Zato ni čudno, da se je prav na Filozofski fakulteti rodila in vsebinsko domala v celoti realizirala ideja o ustanovitvi Slovenskega znanstvenega središča na Dunaju, ki naj bi bila edina takšna slovenska univerzitetna ustanova v tujini. Potencial strok in ljudje, ki delamo na Filozofski fakulteti, smo pri teh naporih lahko v veliko pomoč. Za učinkovit razvoj znanja temeljnih humanističnih in družboslovnih ved pa bo morala država v prihodnje namenjati boljše finančne in nasploh materialne pogoje. S tem mislimo na možnosti stalne kadrovske obnove, zasedanje delovnih mest, ki so sedaj nezadostno zapolnjena, in zagotavljanje temeljnih materialnih pogojev za raziskovalno delo.
