Predhodniki in začetki ljubljanske filozofske fakultete

Prve evropske univerze, davni začetniki današnje velike tradicije, so nastale v mestih Italije, Francije, Anglije in Pirenejskega polotoka. V 14. stoletju so se razširile v slovanski in nemški svet in na Madžarsko. Praga je dobila univerzo 1348, Krakov 1364, Dunaj 1365, Pecs 1367, Heidelberg 1386.

 

 

Slovenske dežele so ostale na robu tega zgodnjega razvoja, najbrž predvsem zato, ker ni bilo na našem ozemlju nobenega močnega državnega ali dinastičnega središča. Ljudje iz naših krajev so hodili študirat drugam, na bližnjih in oddaljenih univerzah so tudi postajali profesorji. Najbližja nam je bila univerza v Padovi, v habsburških deželah, kamor je spadalo tudi devet desetin slovenskega ozemlja, pa je bila dunajska univerza najbolj »domača«.

V 16. stoletju se je povečal pomen šolske izobrazbe, zanjo se je ogrelo tudi plemstvo; verski boji, ki so se začeli ob reformaciji, pa so ustvarili večjo aktivnost na vzgojnem področju. Filip Hessenski je ustanovil prvo povsem protestantsko univerzo v Marburgu na Lahni (1527). V deželah, kjer smo živeli Slovenci, so protestantski stanovi ustanavljali in razširjali stanovske šole. Med njimi je deželna šola v Gradcu na svoji vrhnji stopnji po letu 1574 dobila visokošolski značaj. Habsburžani so v obrambo katoliške vere in svoje oblasti poklicali jezuite, ki so ustanovili kolegije v Gradcu, Celovcu, Ljubljani, Gorici in Trstu. Od teh središč je bilo najimenitnejše v Gradcu. Gradec je bil v letih 1564—1619 zaradi delitev med Habsburžani glavno mesto posebne notranjeavstrijske enote, da ne rečemo države, ki je zajemala vse habsburške Slovence. V okviru jezuitskih kolegijev so bile gimnazije in deli visokošolskega pouka. Obseg se je od mesta do mesta in od časa do časa razlikoval. Graški visokošolski študij, ki je zajemal filozofijo in teologijo, ne pa prava in medicine, je dobil 1585 rang univerze, kar je pomenilo, da ima pravico podeljevanja akademskih naslovov. Ta pravica, ne pa obseg ali vsebina študija, je bil glavni znak, ki je ločil univerzo od drugih visokih šol. Ustanovna listina graške univerze je posebej poudarila željo, naj bi na njej študiralo več ljudi različnih narodov ali jezikov dežel, ki so spadale v nadvojvodovo last.

Visokošolski študij je segel tudi v Ljubljano. Ljubljanski škof Janez Tavčar je 1593 predlagal papežu in nadvojvodi ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani. 6. novembra 1595 je nadvojvoda sprejel in odobril malo prej sklenjene sporazume o tem in o zagotovilu primernih dohodkov za kolegij. 23. marca 1596 je papež Klemen VIII. kolegij ustanovil. V začetku leta 1597 so prišli jezuiti v Ljubljano. Z gimnazijskim poukom so začeli takoj. V naslednjih letih so zgradili svoje središče pri Sv. Jakobu. Prva visokošolska predavanja so se začela leta 1619 iz kazuistike (moralne teologije).

Začetek naslednjega stoletja je prinesel prizadevanja razširiti teološki študij, zasnovati filozofskega in pridobiti celoti tudi univerzitetni rang. Aktivno vlogo so imeli člani Akademije operozov, zlasti kronist, zgodovinar in pravnik Janez Gregor Dolničar, pa tudi deželni stanovi s finančnimi sredstvi. Kar se tiče filozofskega študija, je akcija uspela. Jeseni 1704 so se začela predavanja iz logike, v naslednjih letih še iz fizike, metafizike in matematike. Tako se je začel trileten, rekli bi popoln filozofski študij, kakor je bil v navadi na tedanjih filozofskih fakultetah. Vseh ljubljanskih visokošolskih študentov je bilo leta 1725 221. »Vsebina tedanjih filozofskih študij pri nas se nam more zdeti danes zelo revna, a tedaj to tudi na jezuitskih in tudi na protestantskih filozofskih fakultetah ni bilo drugače.« Tako je zapisal Fran Zwitter v svoji odlični razpravi o višjem šolstvu na Slovenskem do leta 1918, objavljeni v zborniku Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani pred dvajsetimi leti. Filozofski študij je bil tedaj študij, ki ga je bilo treba opraviti pred vpisom na teološko, medicinsko ali pravno fakulteto. S filozofskim študijem, uvedenim na jezuitskem kolegiju v Ljubljani leta 1704, pred 285 leti, lahko začnemo predzgodovino današnje Filozofske fakultete.

Sredi 18. stoletja se interesi države in jezuitov glede šolstva niso več tako ujemali kakor ob času prihoda jezuitov. Razvoj družbe in znanosti je terjal nove poglede in predmete. Leta 1752 je Marija Terezija ukazala reformo filozofskega študija. Profesorji naj bi naravoslovja ne utemeljevali s svetim pismom in Aristotelom, sklicevali naj bi se na razum. Poudarjena je bila pomembnost eksperimentalne fizike in prirodopisa. Oba predmeta naj bi učili »brez metafizične navlake«. Reforma je predpisala dveletni študij filozofije s tremi profesorji. Predmeti naj bi bili logika, metafizika, matematika, splošna in eksperimentalna fizika, etika s politiko in državnim gospodarstvom, prirodopis. Ta študij bi morali dokončati vsi, ki bi nato študirali medicino. (Za bodoče teologe in pravnike je bil določen triletni študij filozofije z zgodovino in nemškim govorništvom v tretjem letu.) Tu in tam, tudi v Ljubljani, so začeli uvajati tudi različne nove neobvezne predmete. Namesto latinščine je začela država kot učni jezik uveljavljati nemščino. Zanjo so menili, da jo je treba čimbolj razširiti, in upali, da bo prej ali slej postala jezik vseh državljanov. Ob takih težnjah države se je zbudilo slovensko narodno gibanje. Za njegov začetek jemljemo knjižico, ki jo je leta 1768 izdal bosonogi avguštinec oče Marko Pohlin, v njej protestiral zoper širjenje nemščine, poudarjal pomen slovenščine in zahteval, da bi jo uvajali na vsa kulturna področja, tudi za učene ljudi in za visoke šole.

Leta 1773 je papež razpustil jezuitski red. Jezuitske šole je prevzela država. Za profesorje so deloma ostali bivši jezuiti, deloma so postavili nove iz vrst posvetne duhovščine, pozneje tudi iz vrst neduhovnikov. Jožef II. je visokošolski študij moderniziral in krčil. Gradec je za nekaj časa izgubil rang univerze. Teološki študij vseh naših dežel je združil Jožef II. v generalnem seminarju v Gradcu, zato je 1783 ukinil teologijo v Ljubljani. Dve leti zatem je ukinil še filozofijo (1785). Edini višji študij, ki je ostal v Ljubljani, je bil zdaj malo prej uvedeni medicinskokirurški študij. Za obnovo filozofskega študija so se potegnili škof Herberstein in deželni stanovi v posebnih, sprva neuspešnih peticijah. Obe stanovski peticiji, ki ju je verjetno sestavil Linhart, sta kot razlog za obnovo navajali, da govorijo ljudje na Kranjskem, v Istri, na Goriškem in Tržaškem, v dobršnem delu Koroške in Štajerske, skoraj do Mure, torej na ozemlju z več kot milijon prebivalci, poseben slovanski jezik in da je znanje tega jezika potrebno učiteljem, duhovnikom in uradnikom. Aprila 1788 je bil filozofski študij obnovljen, po opustitvi generalnega seminarja pa 1791 tudi teološki študij. Tako je ljubljanski licej (tako so se imenovale visoke šole, ki niso bile univerze) znova zaživel.

Naslednjo spremembo je prinesla doba Napoleonovih Ilirskih provinc, ki so sicer trajale samo štiri leta (1809—1813), pomenile pa so pomembno prelomnico. S šolskim letom 1810/11 so v Ljubljani začele delati tako imenovane »centralne šole« (ecoles centrales), prava univerza, ki je imela pravico podeljevati naslove, s študijskimi smermi za zdravnike, kirurge, inženirje-arhitekte, pravnike in teologe (za predvideni smeri lekarnarjev in geometrov ni bilo študentov). Posebnega filozofskega študija kot smeri zdaj ni bilo, pač pa je bil prvi letnik za vse smeri enak in je imel predavanja iz govorništva, metafizike in fizike. V prvem letniku je bilo skupaj 77 študentov, od tega 56 teologov. Vsega so štele centralne šole 300 študentov in 11 profesorjev.

Avstrijci so vrnili šolstvo v prejšnje stanje. V okviru liceja so znova živeli filozofski, teološki in medicinsko-kirurški študij. Na filozofskem študiju so uvajali tudi različne neobvezne predmete, med njimi tudi slovenščino, ki jo je od začetka (1817) pa do ukinitve liceja (1849) predaval Franc Metelko.

V to stanje so prinesli nove spremembe dogodki leta 1848. Revolucija je dala nove zahteve po vpeljavi novega in večjega obsega študija, še posebej pa po ustanovitvi univerze. Del teh zahtev je bilo nadaljevanje ali ponavljanje starih hotenj, del teh zahtev pa je bil nekaj kvalitetno popolnoma novega. Zahteva po univerzi v Ljubljani se je namreč prvič oglasila kot del slovenskega narodnega programa. Graški Slovenci so 16. aprila prvič povezali idejo Zedinjene Slovenije z željo po slovenski univerzi. S to nacionalno zahtevo se je začelo razbijati staro soglasje deželnega plemstva, meščanstva in razumništva. Ker je slovenska stranka zahtevala slovensko univerzo, so bili nasprotniki slovenske stranke proti njej. Leta 1848 to nasprotje še ni bilo tako jasno, jasno pa se je pokazalo v naslednjih desetletjih. Toda že oktobra 1848 je študijski referent ljubljanskega gubernija o prošnji absolventov filozofije za pravna predavanja v Ljubljani napisal, da se je v zadnjem času vznemirljivo razširilo slovenstvo, da bi taka predavanja škodljivo vplivala in da je zato treba prošnjo študentov zavrniti.

Brž po revoluciji so nastali reformni načrti, ki so se potem tudi uresničili: odprava licejev, kvalitetna okrepitev univerz, sprememba dotedanjega filozofskega študija v sedmi in osmi razred gimnazije, zato pa kakovosten štiriletni študij »filozofskih« predmetov na univerzi. Ta reforma je pomenila začetek moderne, znanstveno kvalitetne filozofske fakultete. Te spremembe so same na sebi gotovo pomenile pomemben korak naprej, toda prizadele so Slovence, ki so morali odslej prav vse, razen teologije, hoditi študirat na tuje. Jeseni 1849 je bilo konec filozofije in medicinsko-kirurškega študija, konec ljubljanskega liceja. Od vsega višjega šolstva je ostalo le bogoslovje kot škofijski učni zavod.

Zdaj se je začel boj za slovensko univerzo, ki se je močno razmahnil v času taborov (1868—71), zlasti pa leta 1898 in po njem, ko so se narodna nasprotja v Avstriji močno zaostrila. Kranjski deželni zbor je zahteval ustanovitev univerze s filozofsko, pravno in teološko fakulteto, ustanovil univerzitetni sklad in razpisal štipendije za Slovence, ki bi se hoteli habilitirati na kaki pravni ali filozofski fakulteti v Avstriji in bi se zavezali, da bodo sprejeli profesorsko mesto na ljubljanski univerzi. Tudi avstrijsko naučno ministrstvo je dajalo podobne štipendije. V dobrem desetletju pred prvo svetovno vojno so se mladi juristi, slavisti in tudi nekateri drugi s štipendijami obeh vrst izpopolnjevali v Nemčiji, Rusiji in drugod. Med njimi je bilo pet poznejših prvih profesorjev ljubljanske Filozofske fakultete.

Končno se je ustanovitev univerze postavila na dnevni red v četrtem tednu obstoja Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter Narodne vlade za Slovenijo. V soboto 23. novembra 1918 je bil na magistratu sestanek, ki sta ga sklicala župan I. Tavčar in filozof Mihajlo Rostohar, habilitiran na češki univerzi v Pragi. Na sestanek so prišli znanstveniki, ki so bili že univerzitetni profesorji, habilitirani docenti, zastopniki Slovenske matice, društev profesorjev, pravnikov, zdravnikov, tehnikov in kulturnega odseka Narodnega sveta. Sestanek je sklenil, naj bi vodila vse priprave na ustanovitev univerze sporazumno z narodno vlado Vseučiliška komisija. Ta je začela z delom 5. decembra, si izbrala za predsednika dr. Danila Majarona, ki je bil že leta 1898 v deželnem zboru nastopal za univerzo, za tajnika pa 28letnega slavista dr. Franceta Ramovša, ki se je bil to leto habilitiral v Gradcu in je bil predlagan za izrednega profesorja v Černovicah. V začetku je mislila Vseučiliška komisija, da bi se slovenska univerza pripravila na tleh zagrebške univerze, kjer naj bi bil omogočen študij slovenskim študentom in kjer naj bi ustanovili slovenske stolice s predavanji v slovenščini. V zvezi s tem je bilo več tedaj v Zagrebu opravljenih habilitacij. Ves koncept provizorija v Zagrebu je naletel na različne težave, tako da je že februarja 1919 prevladal drug načrt: obrniti se na beograjsko vlado in takoj ustanoviti univerzo v Ljubljani. V začetku marca se je že zdelo, da se bo vse hitro uredilo. Vseučiliška komisija je sestavila podkomisije za vsako bodočih fakultet, ki so do konca meseca izdelale načrte za organizacijo fakultet in dale predloge za imenovanje prvih profesorjev. Podkomisija za Filozofsko fakulteto je predlagala Josipa Plemlja, rednega profesorja matematike v Černovicah, Rajka Nahtigala, rednega profesorja slovanske filologije v Gradcu, in Franceta Ramovša. Projekt je predvideval 33 stolic, za njih zasedbo pa 8 profesorjev in habilitiranih docentov, 6 uveljavljenih znanstvenikov, 5 takih, ki so v habilitacijskem postopku, in 4, ki se bodo habilitirali, skupaj torej 23 Slovencev, 4 Srbe in Hrvate, 2 Čeha, 1 Rusa in 1 Avstrijca. Od vseh teh 31 predlaganih je prišlo takoj ali pozneje na Filozofsko fakulteto 11 ljudi, še 2 pa na tehniko. To nam kaže, kako so bila marčna predvidevanja še v zraku. Marsikaj se ni uresničilo, ker izbrani niso bili voljni priti, nekaterim ni uspela habilitacija, nekaterih pa fakulteta v poznejših razmišljanjih ni hotela sprejeti. Aprila je prišlo do zapletov v Beogradu, vendar je nazadnje vse znova steklo. 30. junija je vlada sprejela načrt zakona o novi univerzi, 16. julija je bil dokončno sprejet v začasnem narodnem predstavništvu, 23. julija pa podpisan od regenta.

Univerza v Beogradu je delala po srbskem zakonu iz leta 1905, univerza v Zagrebu po hrvaških zakonih, za univerzo v Ljubljani pa bi bilo treba sestaviti posebne zakonske določbe. Da se ne bi ustanovitev zavlekla, so dali v zakon določbo, da »se bo univerza v Ljubljani povsem upravljala po zakonu in uredbah o univerzi... v Beogradu«, »dokler se ne izdelajo specialni zakon in uredbe«. Ta določba se je sicer izvajala glede univerzitetnih oblasti, ne pa glede študijskih skupin in izpitov, zlasti v začetku. Posebni zakon za Ljubljano ni nikdar izšel, pač pa so kmalu začeli pripravljati univerzitetni zakon za vso državo, vendar je do njega prišlo šele v času diktature 28. junija 1930.

31. avgusta 1919 je bilo s kraljevo odločbo imenovanih prvih 18 profesorjev, v glavnem tistih, ki jih je bila vseučiliška komisija predlagala v mesecu marcu. Na Filozofsko fakulteto je bil poleg Plemlja, Nahtigala in Ramovša imenovan še Ivan Prijatelj, ki je imel sicer za seboj že bogato literarnozgodovinsko znanstveno delo, ne pa habilitacije. Njegovo habilitacijsko delo je bilo sicer na češki praški univerzi že sprejeto, pred habilitacijskim predavanjem in izpitom pa je Prijatelj prošnjo za habilitacijo umaknil (1911). Naslonitev ljubljanske univerze na beograjski zakon, ki habilitacijskega postopka ni poznal, je omogočila imenovanje, ki ga je v polni meri zaslužil.

20. septembra 1919 se je zadnjikrat sestala vseučiliška komisija, dva dni prej pa prvič vsi redni profesorji kot univerzitetni svet. Ta je nekaj časa vodil vse zadeve fakultet in pripravil prve predloge za nadaljnje profesorje. Za Filozofsko fakulteto je 7. oktobra izvolil štiri nove redne profesorje: botanika Franca Jesenka, ki je bil že pred vojno docent na dunajski Visoki šoli za kulturo tal, pedagoga Karla Ozvalda, habilitiranega v Zagrebu 1914, literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča, habilitiranega malo prej (1919) na Dunaju, in zgodovinarja Ljudmila Hauptmanna, ki se je bil že izkazal z odličnimi znanstvenimi deli, formalne habilitacije pa ni imel. 12. novembra so bili izvoljeni prvi rektor in prvi dekani. S tem se je začelo samostojno življenje Filozofske fakultete. Njeni prvi 4 profesorji so bili kar močno obremenjeni: Plemelj je bil kot najstarejši po rangu rektor, Nahtigal dekan, Prijatelj prodekan, najmlajši Ramovš pa univerzitetni poslovodja.

15. novembra se je začelo vpisovanje. V sredo 3. decembra je bilo ob 9. uri dopoldne v nekdanji deželni zbornici prvo predavanje. Ramovš je govoril o historični gramatiki slovenskega jezika.

Proti koncu leta je bilo precej protestov proti zavlačevanju z imenovanji izvoljenih profesorjev in odobritvijo kreditov. Prva imenovanja so bila opravljena 27. januarja 1920. V tem letu je bilo postavljenih 15 profesorjev in docentov. Z naslednjim, dvajsetim po vrsti, ki je bil postavljen februarja 1921, se je formiranje Filozofske fakultete v glavnem končalo. Od začetka končnih priprav sta pretekli dobri dve leti. Do naslednjega imenovanja je minilo več kot eno leto, vsa nadaljnja imenovanja pa so veljala le še v manjši meri zasedbi novih strok, precej pa že nadomestitvi tistih, ki so odšli.

Profesorje in docente so volili fakultetni sveti, vendar so pri volitvah rednih profesorjev imeli glasovalno pravico samo redni profesorji. Volitve je potrjeval univerzitetni svet, nadaljnja usoda pa je bila odvisna od prosvetnega in finančnega ministrstva.

V prvem desetletju Filozofske fakultete je učilo na njej daljši ali krajši čas 27 profesorjev in docentov. Ob času, ko so bili imenovani, sta bila 2 mlajša od 30 let, 14 jih je bilo v tridesetih letih življenja, 8 v štiridesetih, trije pa so bili starejši od 50. Najmlajša sta bila Ramovš (29) in zoolog Kenk, ki je postal docent v 28. letu. Po narodnosti je bilo 18 ali ravno dve tretjini Slovencev, trije so bili Srbi, dva Hrvata, po en ptujski Nemec, Poljak, Čeh in Rus. 23 učiteljev je doseglo doktorat pred koncem prve svetovne vojne. Večina (12) je bila z dunajske univerze, pol manj (6) z graške. Dva sta imela ruski doktorat, po eden zagrebškega, černoviškega in švicarskega. Po vojni so doktorirali samo štirje, po eden na Dunaju, v Gradcu, Zagrebu in Ljubljani. Geograf Anton Melik je bil prvi, ki je dosegel docenturo na podlagi disertacije na ljubljanski univerzi. Vendar je bil tudi on še dunajski študent.

Tudi med temi štirimi povojnimi doktorji sta dva doštudirala pred vojno, dva pa sta začela študirati pred koncem vojne in končala študij po vojni (na Dunaju in v Gradcu). Med profesorji v prvem desetletju fakultete ni bilo še nikogar, ki bi tudi študiral na njej. Dve tretjini profesorjev sta ostali na fakulteti do smrti ali upokojitve. Tretjina je odšla drugam.

Kakor so rekli na seji fakultetnega sveta 19. januarja 1926, je slonel slovenski značaj ljubljanske univerze v prvi vrsti na Filozofski fakulteti, zato ima ta med fakultetami posebno mesto. Filozofska fakulteta je pomenila velik korak naprej v razvoju slovenske znanosti. Vendar pa se ne morem strinjati s tistimi, ki menijo, da je slovenska znanost dobila resnične osnove šele z ustanovitvijo lastne univerze. Znanost v slovenskem jeziku in s slovensko strokovno terminologijo je bila izoblikovana že pred prvo svetovno vojno. Res niso bile vse stroke enako razvite, toda razvoj je že dosegel tisto stopnjo, ko širjenje na nova področja in vedno potrebno dopolnjevanje terminologije ni več povzročalo občutnejših motenj. Ker nismo imeli univerze, smo bili pač prisiljeni razvijati znanost brez nje. Univerza je to delo le nadaljevala in širila, zlasti pa je odprla možnost za sistematično raziskovanje slovenskega ozemlja in preteklosti. Pred vojno sta Slovenska matica in Deželni muzej pomenila znanstvenoorganizacijski središči, ki sta se zdaj preselili na Filozofsko fakulteto. Ta sicer ni izdajala svojih znanstvenih revij, pač pa so okrog njenih profesorjev nastajala nova strokovna društva in začele izhajati nove znanstvene revije.

Ob koncu prvega desetletja je bilo na Filozofski fakulteti 21 profesorjev in docentov. Daleč najbolje je bila zasedena slavistika. Tu sta bili dve stolici za slovansko književnost s posebnim ozirom na slovensko, ki bi se ustrezneje imenovali za slovensko in slovansko književnost, ena za starejšo dobo (Kidrič), druga za novejšo, ki jo je imel Ivan Prijatelj. Prijateljeva predavanja iz slovenske literarne zgodovine 19. stoletja so bila obenem predavanja o slovenski politični zgodovini tega časa. Tretja je bila stolica za slovenski jezik. Njen nosilec Fran Ramovš je ustvaril zgodovino slovenskega jezika, dal osnovno sliko slovenskih narečij, bil pa je tudi ena vodilnih oseb univerze in slovenskega znanstvenega življenja. Četrta stolica je zajemala slovansko filologijo (Nahtigal), peta srbohrvatski jezik in literaturo (Stojičevič). Ne samo po številu profesorjev, tudi po vlogi in ugledu je bila slavistika v tem času prva na fakulteti. Za prvim rektorjem, matematikom Plemljem, so bili med obema vojnama še trije rektorji s Filozofske fakultete; vsi trije so bili slavisti (Kidrič, Nahtigal, Ramovš). Zgodovina je po svoji ureditvi za slavistiko precej zaostajala. Imela je stolice za antično zgodovino, občo zgodovino srednjega veka in za zgodovino Srbov in Hrvatov. Srednjeveška obča zgodovina je bila po svojem nazivu najprej povezana s starejšo slovensko zgodovino, za časa Hauptmannovega naslednika Milka Kosa pa s pomožnimi zgodovinskimi vedami. Slovenska zgodovina je torej leta 1926 izginila iz uradnega poimenovanja, ne pa iz predavanj. Kos je predaval tudi slovensko zgodovino, pretežno srednjeveško, tu in tam pa je segel tudi v novejšo. Tudi zgodovina Srbov in Hrvatov je obravnavala pretežno srednji vek. Odsotnost novega veka in neenakopravno obravnavanje slovenske zgodovine sta bili dve veliki pomanjkljivosti zgodovine v primerjavi s slavistiko.

Razen slavističnega in zgodovinskega seminarja je bilo na fakulteti v prvem desetletju še deset seminarjev in štirje inštituti. Od vseh teh so bili le trije zasedeni s po dvema učiteljema, trije pa so bili večinoma nezasedeni.

Tako je imela fizika lastnega profesorja, Poljaka Rabinowicza, le dve leti. Za primerjalno književnost sta skrbela literarna zgodovinarja s slavistike, za arheologijo profesor za antično zgodovino, ki je bil po stroki arheolog, v fiziki, kemiji, mineralogiji, biologiji in matematiki je obstajalo sodelovanje s Tehniško in Medicinsko fakulteto; kjer Filozofska fakulteta ni imela svojih profesorjev, si je pomagala z onimi s teh dveh fakultet, pa tudi profesorji s Filozofske fakultete so predavali drugod. Mnogokje so prav prišle tudi honorarne nehabilitirane moči.

Za doktorate so v začetku veljali v glavnem staroavstrijski predpisi. Poleg disertacije je bil potreben rigoroz iz glavnega in stranskega predmeta. Leta 1925 pa je fakulteta sprejela beograjski sistem. Diplomski izpit je bil pogoj za prijavo k doktoratu, pri doktorskem izpitu je bilo treba postavljati vprašanja, ki so bila v zvezi z vsebino disertacije. Izpit naj bi dokazal, »da je kandidat disertacijo samostojno izdelal in da obvlada metode, vire, rezultate in književnost« znanstvene skupine, v katero spada disertacija. Pred promocijo je bilo treba predložiti rektoratu sto izvodov tiskane disertacije. Ta sistem je omogočal širšo kontrolo kvalitete doktorja in njegove komisije, za pisca disertacije pa je pomenil dostikrat hudo breme, saj je bilo treba najti založnika ali finančnega podpornika. Prva podelitev naslova doctor philosophiae na Ljubljanski univerzi je bila 15. julija 1920, dobila ga je Anka Mayer, disertacija pa je bila iz kemije. V prvem desetletju je bilo 56 doktoratov, največ na slavistiki (11). Pri osmih doktoratih so bili glavni referenti z drugih fakultet. Disertacije so morale biti napisane v slovenščini ali srbohrvaščini, romanistu Antonu Debeljaku so izjemoma dovolili francosko disertacijo. Pri objavah disertacij iz kemije je bila navada, da sta bila kot avtorja navedena mentor in pisec. Zoper to navado je svet Filozofske fakultete 16. januarja 1929 ostro protestiral in sklenil, da lahko prizna disertacijo samo, če je natisnjena le pod kandidatovim imenom.

Število študentov je bilo nizko vse do druge svetovne vojne. Pred prvo vojno se je število vpisanih Slovencev na vseh avstrijskih filozofskih fakultetah zelo spreminjalo. Najmanj (12) jih je bilo leta 1885, v letih 1901—1907 jih je bilo letno nad sto, rekord pa je bil dosežen 1904 (221). Na ljubljanski Filozofski fakulteti smo začeli leta 1919 z 245 študenti, število 300 pa je bilo prvič prekoračeno leta 1927.

Red. prof. dr. Vasilij Melik