Govor prof. dr. Erike Kržišnik ob podelitvi Prešernovih nagrad FF za leto 2005

Spoštovane gospe in gospodje,

Kaj pravzaprav proslavljamo danes? Kaj bolj? Ali dobro opravljeno delo? Ali pa morda strast in užitek ob iskanju, raziskovanju?

Dragi Prešernovi nagrajenci in nagrajenke, spoštovane mentorice in mentorji, spoštovani dekan, dragi gostje!

Upam, da kljub pragmatizaciji znanosti v sodobnem času in učinkovitostno naravnani znanstveni politiki vsi tukaj prisotni poznamo in delimo občutke strasti ob iskanju in vemo, da je strast iskanja večja od užitka najdenja. Ali kot je že bilo zapisano: pot je pomembnejša od cilja. Kajti – drage Prešernove nagrajenke in nagrajenci, ki ste s tem diplomskim delom morda ali celo precej verjetno zakoračili na pot raziskovanja in znanosti – kajti torej: »iti se znanost« ni služba, to je način življenja. In v tej točki se znanost in umetnost srečujeta. Zato je prav, da se nagrade, imenovane po pesniku, podeljujejo tudi za znanstveno in raziskovalno delo. Naj nas vse spomnim, da so nagrade imenovane po tistem pesniku, ki je vedel, kaj je njegov »dolg«, in vedel, da ga je treba »plačati«. Breme, ki ga je nosil pesnik, ni bilo ne lažje ne težje od bremena, ki ga mora nositi iskalec znanstvene resnice: iskanje resnice je vedno breme, in sicer zato, ker z resnico ni mogoče sklepati kompromisov, četudi ima sama na sebi več obrazov. Ali pa ravno zato: vedno namreč iščemo novega.

Ko imamo pred seboj nove »kandidate« za vstop v znanost v slovenskem prostoru, se vendarle tukaj vprašajmo, kaj lahko slovenski prostor nasploh dá znanosti? V vsakem primeru oboje od tistega, kar daje znanost sploh: iskanje in odkrivanje nove resničnosti oz. novega dela resničnosti ali pa iskanje in odkrivanje novega obraza resnice o resničnosti. Seveda pa ima ta posel dve plati: stvar je treba izslediti, jo prepoznati – to je ena plat. Če ostane pri tem, nihče nikoli ne bo govoril o odkritju, ne znanstvenem ne neznanstvenem. Stvar je namreč treba tudi opisati in jo sporočiti drugim, najprej tistim, ki vedo ali vsaj slutijo, za kaj gre, nato pa vsem, ki bi jim lahko koristila in pripomogla k boljšemu duhovnemu in materialnemu življenju. Zdi se, da imamo v slovenskem prostoru zadnje čase precej težav s tem, drugim, delom: kako s sabo in svojim znanstvenim delom seznaniti druge čim bolj »globalno«? Z globalnim jezikom, kajpada, če se le da. »Znanstvenik, ki kaj da nase«, bo torej pisal v globalnem jeziku, v angleščini. In da jo bo čim bolje obvladal, da mu ne bo delala miselnih zaprek, se ji bo privajal že od malega. Počasi se namreč v našem prostoru razrašča pervertirano prepričanje, da globalnega jezika ne potrebujemo le za to, da populariziramo svoje dosežke, temveč tudi za to, da do teh dosežkov sploh pridemo. Pri tem spregledujemo, da Wittgensteinove misli o tem, da so »meje mojega jezika« tudi »meje mojega sveta«, ni mogoče razlagati samo tako, kot da je jezik tisto, kar nas vklepa, v kar smo ujeti, temveč tudi tako, da različnost jezikov vendarle odseva različne možnosti videnja sveta.  Celo naravoslovec, pristaš kognitivne znanosti, meni, da »/m/aterija najverjetneje obstaja tudi neodvisno od zavesti, le da ne vemo, v kakšni obliki je sama zase. Vemo le, kakšna je, ko jo mi zaznavamo. Naš zaznavni fizikalni svet je torej le svet pojavov, kot ga ponujajo naši možgani (…)«.

Nekaj se pač vendar lahko naučimo tudi iz zgodovine. Znanost, potem ko je zapustila globalne okvire latinščine, ni nazadovala, temveč napredovala – se odprla novemu. Za to, da nismo ujetniki jezika, pa je seveda treba nekaj narediti: treba je »ujeti« svoj lastni jezik in ga dobro izrabiti za dobre reči.

Ničesar nismo rekli še o eni pomembni sestavini znanosti – o znanstvenih paradigmah. Pustimo to temo za kdaj drugič in recimo le tole: nič manj, pravzaprav še precej bolj kot v jezik smo – lahko – ujeti v znanstvene paradigme. Zato s tem v zvezi le še en nasvet: pomembno je odpirati probleme, si zastavljati vprašanja.

Dragi mladi kolegi in kolegice,

odbor za podelitev Prešernovih nagrad Filozofske fakultete za leto 2005 je izbiral med 40 predloženimi diplomskimi deli. Člani se pri tem zavedamo, da je potegniti mejo glede števila izbranih, ki jo določa pravilnik, težko in da bi še marsikatero delo čez to številko zaslužilo nagrado ali vsaj pohvalo. Kakorkoli že, trudili smo se, da smo med predlaganimi izbrali 21 del, ki jih glede na v pravilniku navedena merila: kvaliteto, inovativnost, zahtevnost, etičnost itd., lahko ocenimo kot najboljša med izjemno kvalitetnimi.

V imenu odbora za študentske Prešernove nagrade Filozofske fakultete in seveda v svojem imenu čestitam vsem nagrajenkam in nagrajencem. Čestitam tudi njihovim mentorjem in mentoricam, ki so v nagrajene »izdelke« vložili svoj del energije, časa in znanja. Mladim kolegom želim veliko užitkov pri iskanju in uspehov pri najdevanju, njihovim mentorjem pa še veliko takih mladih iskalcev.

 Hvala lepa!

(Izr. prof. dr. Erika Kržišnik)