Temeljni raziskovalni projekt

Znanstvena izhodišča

Osamosvojitev Slovenije leta 1991 in posledično tudi vstop v Evropsko unijo leta 2004 sta spodbudila nastanek razmeroma velikega števila znanstvenih obravnav različnih problematik etničnih manjšin. In tudi begunska kriza skoraj pol desetletja močno aktualizira prav vprašanja etničnih manjšin. Vsebinsko je problematika sicer prisotna že iz obdobja pred osamosvojitvijo Slovenije leta 1991; vsebina je bila, kar zadeva glasbo, analizirana v okviru nacionalnega diskurza o identiteti na različnih ravneh, in sicer zlasti na publicistični, redkeje znanstveni, še manj pa pragmatični ravni. Toda od samostojnosti Slovenije naprej omenjena tematika ni bila deležna etno/muzikološke raziskave na takšen način, ki bi ustrezal družbeno-kulturnim dogajanjem. Edini znanstvenik, ki se je temeljito lotil fenomena manjšin in njihove glasbe v Sloveniji, je bil etnomuzikolog Svanibor Pettan, ki je soustanovil študijsko skupino Glasba in manjšine (Music and Minorities), pri Mednarodnem združenju za tradicijsko glasbo (International Council for Traditional Music, ICTM) v poznih 1990-ih in organiziral prvi simpozij te študijske skupine v Sloveniji leta 2000. Ta študijska skupina je še naprej vodilna sila v manjšinskih študijih v kontekstu znanosti v glasbi, ki hkrati poudarja nezadostnost dosedanjih raziskav in hkrati prispeva z novimi študijami k razširjanju znanja in razumevanja tako v znanstvenih krogih kot tudi na področju kulturnih politik.

Na področju (etno)muzikoloških raziskav ocenjujemo, da potrebujemo odgovore na temeljna vprašanja o strukturah in dinamiki glasbenih praks (kot jih opredeljuje Blaukopf 1996) etničnih manjšin v Sloveniji v tem obdobju, pri čemer gre za veliko širši kulturno-politični problem sodobne Slovenije. Slovenija pravno-formalno priznava samo dve t. i. tradicionalni nacionalni manjšini: to sta italijanska in madžarska. Delno priznava Slovenija status manjšine tudi Romom, ki jih definira kot posebna romska skupnost. Druge, t. i.’nove’ manjšine, ki predstavljajo člane iz različnih področij bivše Jugoslavije ter priseljence, begunce, azilante iz drugih delov sveta (Žagar 2014: 35–49), pa ostajajo popolnoma onstran priznanja uradne politike.

Mednarodno združenje za tradicijsko glasbo (ICTM) manjšine definira v luči odnosov moči med manjšino in dominantno skupnostjo. Tej iztočnici sledimo tudi v pričujočem projektu; izhajamo iz konceptov nedavnih študij, ki so ovrgle pogled na migracijske skupine kot nosilke izključno etnične identitete dežele porekla in zanikajo miselnost, ki temelji na konceptu metodološkega nacionalizma (glej Amelina, Nergiz, Faist in Glick Schiller 2012). V središču raziskovanja je glasba kot identitetni in komunikacijski dejavnik, ki ga nosilci manjšinskih identitet uporabljajo v zasebnem in javnem prostoru na Slovenskem.

Projektni predlog izhaja iz stališča, da glasbeniki v deželi gostiteljici oz. v družbi večine pogosto predstavljajo svojo etničnost v glasbi, pri čemer pa je to le ena izmed identitet, ki sestavljajo njihov glasbeni vsakdanjik. Zato naše projektno delo temelji na predpostavki, da glasba ni samo nosilec etnične identitete, temveč je tudi pragmatični dejavnik, v vsakdanjem življenju pomemben za preživetje in integracijo v kulturne in družabne prostore in se uporablja kot »transkulturni kapital« (glej Meinhof in Triandafylidou 2006). Naše preliminarne ugotovitve sugerirajo, da se uradne manjšinske politike v Sloveniji in v širšem evropskem prostoru pogosto omejujejo na stereotipe in nezadostno upoštevajo omenjene praktične aspekte vsakdanjega življenja pripadnikov manjšin.

Danes se v ospredje kulturološke analize postavlja prav proces tvorjenja in spreminjanja identitet na različnih ravneh in stopnjah vsakdanjega življenja: nacionalne identitete so predmet raziskovanja v enaki meri kot generacijske, politične, kulturne ali druge skupinske identitete, ki so stopile v javno (pretežno angloameriško družboslovno in humanistično) zavest s prevodi ključnih del enega glavnih teoretikov teorije sistemov Niklasa Luhmanna v zadnjem desetletju, katerega delo bu tudi prispevalo k teoretičnemu ozadju pričujočega projekta. Obenem bo projekt analiziral širši pomen manjšine v kulturnih praksah na Slovenskem, ki ni samo etnično pogojena kategorija, temveč tudi antropološko opredeljena entiteta. Združitev različnih glasbenih praks odpira razpravo o ideniteti, ki se preusmerja k raziskavi dinamičnih procesov z različnim številom družbenih, kulturnih, psiholoških in aksioloških spremenljivk, ki so povezane z manjšinami v našem času.

Predstavitev problema

Predlagani projekt se ukvarja z obdobjem po letu 1991, ko je Slovenija postala formalna državna tvorba, potem ko je bila del multietničnih držav kot sta bili Avstro-Ogrska (habsburški imperij) in Jugoslavija. Osamosvojitev v smislu nacionalne emancipacije za etnično slovensko večino je vplivala na okrepitev identitetnih izrazov priznanih manjšin – Italijanov, Madžarov in Romov – in pripadnikov bivše Jugoslavije (skupnosti Albancev, Bosancev, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov, pripadnikov t.i. ABČHMS), ki so v Sloveniji navzoči že od časa skupne jugoslovanske države. Politični status slednjih, ki so v Sloveniji številčno najbolj zastopani, se je po letu 1991 iz narodnokonstitutivnega spremenil v manjšinskega, vendar so bili pripadniki teh skupnosti še do leta 2011 popolnoma brez političnega statusa. Vojna ob razpadu Jugoslavije (1991-leto) je sprožila nov imigrantski val predvsem beguncev iz Bosne in Hercegovine ter Kosova, posledično pa tudi val ekonomskih priseljencev iz Kosova in Srbije. Vstop Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 je na multikulturni podobi Slovenije pustil nov pečat: v Slovenijo so prišli priseljenci iz različnih držav sveta z različnimi osebnimi, ekonomskimi, političnimi razlogi. Ta proces pa dobiva v kontekstu aktualne begunske vseevropske krize nove, veliko širše razsežnosti.

Temeljno načelo Evropske skupnosti glede razmerja do priseljencev je njihova integracija v družbo, ki pa naj bi bil dinamičen in dvosmerni proces (Evropski gospodarski in družbeni odbor 2006). Države naj bi spodbujale vključevanje priseljencev v družbo večine kot tudi prilagajanje večinske družbe priseljencem. Znanstvene raziskave (npr. Skyllstad 1993, Pettan 2010), kot tudi potekajoče aktivnosti kažejo na to, da ima glasba, zaradi interakcijskih kvalitet, velik potencial pri vzpostavitvi vzajemno koristnih procesov integracije priseljencev v novo življenjsko okolje. Besede, zapisane na papirju, pa so v praksi pogosto drugače izpeljane.

Omenjeni družbeni in politični konteksti so pomembna izhodišča opazovanja posameznikov, skupin in ustanov, vezanih na manjšinske glasbene prakse. Projekt se bo osredinil na glasbene prakse ravno zato, ker za omenjene skupine in posameznike (v nadaljevanju uporabljamo skupni izraz etnične manjšine) in ustanove glasba predstavlja skupnostni prostor, v katerem njeni člani ustvarjajo, doživljajo ali izprašujejo svoje identitete diskurze. V projektu predpostavljamo, da glasba igra različne vloge: predstavlja vez z državo porekla, torej vez s preteklostjo; spodbuja etnično-identiteno komponentno; deluje terapevtsko v osebnostnih stiskah; kot komunikacijski dejavnik presega etnično-identitetne povezave z državo porekla in naslavlja prihodnost ter konstruira nove identitete v ‘novi’ državi. Na ta način bom spoznali tudi dinamične procese konstrukcije in dekonstrukcije identitet manjšinskih skupnosti in posledično izprašali dominantne koncepte o razmerjih moči in etničnosti manjšinskih identitet.

Glasbeno aktivnost, ki vključuje manjšine je mogoče razumeti tudi kot strategijo, ki presega dualnost in ločenost kategorij kot so notranje – zunanje ali pa naše – tuje in pomaga razviti in razširiti kompetence, občutljivost in razumevanje, nujne za življenje tukaj in zdaj, s polno zavestjo o kompleksnosti, dinamiki in potekajočimi globalizacijskimi procesi (prim. Tschernokosheva 2012: 78).

Cilji raziskave

Cilj raziskave je tako analiza manjšinskih glasbenih praks s široke kulturološke perspektive, ki razkriva tako strukture glasbenih praks kakor tudi dinamiko in obseg procesov, ki se spreminjajo, prinašajo, odnašajo, uveljavljajo znotraj kulture ali pa jo potiskajo na družbeni rob. Cilj je sestavljen iz dveh medsebojno dopolnjujočih se tematskih sklopov. Raziskava bo na podlagi etno/muzikološke analize vpetosti glasbenih praks v kulturni prostor, obsega in dinamike njihove vpetosti tako v institucionalnem kot neformalnem (vsakdanjem) življenju pokazala:

1. strukturiranost identitete manjšinskih glasbenih praks in
2. procese, udeležene pri njihovem spreminjanju.

V dinamičnem, kulturno hitro spreminjajočem se sodobnem svetu so strukture identitet in procesi njihovega tvorjenja, povezovanja, spreminjanja in izginjanja ključnega pomena tako za institucionalno kulturno politiko kot tudi za vsakdanjo kulturo bivanja. Poudarjamo, da predlagani projekt ne ponuja samo možnosti razumevanja manjšinske problematike skozi analizo glasbenih praks na Slovenskem po letu 1991, temveč tudi odpira možnost nadaljnje komparativne analize glasbenih praks v hitro spreminjajočem se evropskem prostoru.

Pregled in analiza dosedanjih raziskav in relevantne literature
Od leta 1980 lahko opazimo porast etnomuzikoloških raziskav, ki se osredinjajo na migranske skupnosti, ruralno-urbane transformacije ali skupnosti beguncev (Coplan 1982; Bohlman in Flam 1984; Turino 1984, 1988; Erlmann 1990). Večja pozornost evropskih etnomuzikologov do študij manjšinskih glasb se je začela leta 1985, ko je v Zagrebu potekala prva etnomuzikološka konferenca na to temo nasploh (Bezić 1986); ta je imela nadaljevanje na Dunaju leta 1994 (Hemetek 1996) in ne nazadnje v Ljubljani leta 2000, ko se je začela uspešna pot študijske skupine Glasba in manjšine pri Mednarodnem združenju za tradicijsko glasbo (ICTM) (Pettan et al., ur. 2001).

Projekt bo izhajal iz novejših raziskav s področja manjšinskih migracijskih študij (Tschernokoshewa in Mishek, ur. 2009; Žagar 2014), še posebej v povezavi z glasbo (Pettan et al., ur. 2001; Hemetek et al., ur. 2004; Ceribašić in Haskell, ur. 2006; Statelova et al., ur. 2008; Clausen et al., ur. 2009; Jurkova in Bidgood, ur. 2009; Hemetek et al., ur. 2014), ki so ovrgle pogled na migracijske skupine kot nosilce izključno nacionalne identitete dežele, iz katere izhajajo ali prihajajo, zavrgle so torej koncept metodološkega nacionalizma (Améllina et al., ur. 2012).

Naš pristop zaradi družbeno političnega pomena in praktično usmerjene narave predlaganega projekta nadalje zaznamujejo ključna dela aplikativne etnomuzikologije. Znanstveniki, kot so Rice (1996), Stock (1996, 2001), Titon (1997), Danielson (1997), Diamond (2000), Seeger (2008), Barz and Cooley (2008), Araújo (2006, 2008), Harrison, Mackinlay and Pettan (2010) poudarjajo sodelovanje ne le kot metodo terenskega raziskovanja, ampak tudi kot epistemološki koncept s katerim uveljavlja zapostavljeno priznavanje bistvenih razmerij med politiko in teorijo. Klisala Harrison (2012) razlikuje met različnimi epistemologijami, ki so nastale v zadnjih desetletjih na področju aplikativne etnomuzikologije, različne konceptualne in diskurzivne pristope k raziskovanju in praksam. Prav tako predlaga koncept »epistemske skupnosti« za ločevanje med različnimi etnomuzikološkimi pristopi in sorodnimi praktiki in sodelujočimi. Dela, katera naslavljamo, izkazujejo, da je družbena intervencija nujnost. Ta dela izzivajo tudi idejo produkcije znanja »znotraj« intelektualnih skupnosti na eni strani in praktičnimi »ukrepi« zunaj njih na drugi strani (Titon 1992: 315).

Prva faza: Zbiranje podatkov

V prvi, sondažni fazi bomo zbrali podatke glede na pripadnost različnim kategorijam etničnih manjšin. Obravnava bo tako zajela glasbeno udejstvovanje vseh pravno-formalnih in nekategoriziranih skupin in posameznikov:

1. T. i. tradicionalne manjšine (Italijani, Madžari) in romska skupnost, ki imajo pravno- formalni status manjšine v Slovenski ustavi in državni zakonodaji;
2. Priseljenci (predvsem iz drugih delov nekdanje Jugoslavije in iz neuvrščenih držav; t. i. prva generacija) in njihovi potomci (t.i. druga generacija); pri slednjih bomo upoštevali, da je pomemben del njihovih (glasbenih) identifikacij utemeljen na poreklu enega ali obeh staršev;
3. Priseljenci iz obdobja begunske krize ob razpadu Jugoslavije (prva polovica 90-ih let 20. stol.); predvsem begunci iz Bosne in Hercegovine so posebna manjšinska kategorija, katere posebnost so intenzivne umetniške in identitetne interakcije s slovenskimi glasbeniki;
4. Priseljenci iz obdobja samostojne Slovenije (1991–), katerih odločitev za življenje v Sloveniji ni bila pogojena z vojnami in begunstvom. Ta kategorija je izredno raznovrstna, njihovo kulturno delovanje pa doslej neobdelano;
5. T. i. nove manjšine oz. begunci pred aktualnimi vojnami, predvsem v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu.

Zbiranje podatkov bo potekalo s pomočjo različnih družbenih in kulturnih institucij, kot so nevladne organizacije (npr. Mirovni inštitut, Slovenska filantropija) in različne druge organizacije (npr. Inštitut za narodnostna vprašanja, Inštitut za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti), društva (npr. Zveza zvez kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti razpadle SFRJ v Sloveniji, Kulturno in etnomuzikološko društvo Folk Slovenija) in koncertni prostori (npr. Hostel Celica, Cankarjev dom). Na podlagi tega gradiva bomo definirali obseg, načine in prostore glasbenega delovanja etničnih manjšin. Ob tem bomo pripravili projektno bazo podatkov, v katero bomo tekom projekta dodajali tudi kasneje pridobljeno gradivo (npr. audio, video, metapodatki). Ta bo v zadnji fazi projekta urejena in javno dostopna.

Druga faza: Kategoriziranje in grupiranje podatkov

V drugi fazi bo poudarek na kategoriziranju v prvi fazi zbranih podatkov, pri čemer bomo določili časovne, prostorske in javno izražene identitetne parametre glasbenega življenja manjšinskih skupnosti (npr. transnacionalni, etnični, multikulturni).

Sledi grupiranje podatkov, pri čemer bomo izhajali iz v javnosti izraženih identitetnih spremenljivk, ki so del njihovih glasbenih praks:

1. grupiranje podatkov glede na glasbene žanre in prakse, v katerih se skupine in posamezniki izražajo (npr. etno glasba, umetnostna glasba, jazz, zborovska, turbo folk, rap, ipd.)
2. grupiranje glede na javno izraženo etnični karakter posameznih glasbenih praks.

Faza bo v izdelavo topografije manjšin in njihovega glasbenega udejstvovanja na Slovenskem, ki bo izhajala iz podatkov, pridobljenih v prvi in drugi fazi.

Tretja faza: Izbor študij primerov

Tretja, najobsežnejša faza bo zajemala izbor študij primerov, pri čemer bodo te obravnavale tako posameznike kot tudi skupine iz omenjenih manjšinskih kategorij (št. 1–5), upoštevajoč različne žanre in motivacijsko-identitetne dejavnike. Posamezni raziskovalci bodo komparativno obravnavali več spodaj naštetih primerov tako ljubiteljskega kot tudi profesionalnega glasbenega udejstvovanja:

• “avtohtone” manjšinske skupnosti (npr. italijanska pevska skupina “La Porporella”, madžarska pevska skupina KUD Jozef Attila, različna romska društva znotraj in zunaj Zveze Romov Slovenije);
• skupnosti pravnoformalno nekategoriziranih manjšin (npr. afriško društvo KUD Baobab, rusko kulturno društvo Talisman);
• skupnosti iz časa Jugoslavije (npr. albansko kulturno društvo Migjeni, srbsko društvo Vidovdan, makedonsko kulturno društvo Sv. Ciril in Metod Kranj);
• posamezniki iz bivših jugoslovanskih republik, ki se vključujejo v etnično nedefinirane glasbene skupine kot so npr. ženski pevski zbor Kombinat, feministični pevski zbor Z’borke);
• profesionalni glasbeniki, katerih prihod v Slovenijo ni bil pogojen z ekonomskimi, političnimi ali vojnimi razmerami (npr. Chris Eckman, Zeqirja Ballata, Imer Traja Brizani, Neville Hall);
• formalno neorganizirani, priložnostni glasbeniki (begunci pred aktualnimi vojnami, predvsem v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu).