Back to top

Error message

  • Unable to create CTools CSS cache directory. Check the permissions on your files directory.
  • Unable to create CTools CSS cache directory. Check the permissions on your files directory.

Razcvet (1938–1957)

Po smrti slovenista Prijatelja leta 1937 se je Kidrič odločil, da izpraznjeno mesto zasede Ocvirk, ki je že prej zaprosil za privatno docenturo za primerjalno književnost. S predavanji je pričel v zimskem semestru 1937/38 najprej na slavistiki, nato pa še na primerjalni književnosti.

Septembra 1938 je postal docent za primerjalno zgodovino starejših in modernih književnosti, s čimer je fakulteta končno dobila habilitiranega specialista za primerjalno književnost. Po dogovoru s Kidričem je Ocvirk svoje raziskave usmerjal zlasti na področje obče literarne teorije, poetike, stilistike in metrike. Dotlej še nihče ni imel na Filozofski fakulteti seminarjev iz formalne analize lirike. Kot naslednik Prijatelja je moral Ocvirk še dobro desetletje predavati tudi na slavistiki. Na slovanski filologiji je predaval zgodovino slovenske književnosti po letu 1850, na primerjalni književnosti pa je – ob Kidriču, ki je imel tedaj kurze iz evropskega klasicizma in romantike – imel predavanja iz simbolizma in dekadence, pozneje med II. svetovno vojno pa tudi iz modernega romana.

Italijanski okupator je predrugačil študijske skupine, kar je vplivalo tudi na študij komparativistike. Primerjalno književnost je bilo mogoče študirati kot A-predmet poleg enega klasičnega in enega modernega jezika (B-predmeta) in italijanske književnosti, zgodovine Italije in Slovenije ter obče zgodovine ali umetnostne ali glasbene zgodovine (opcije za C- predmet). V vseh skupinah, kjer je bila primerjalna književnost B-predmet (narodna književnost, romanska in germanska skupina), je bila po novem predpisana še italijanska književnost ter zgodovina Italije. Oba profesorja sta se v tem času vključila v odporniško gibanje:  Kidrič je bil med ustanovitelji OF na fakulteti, Ocvirk pa je pozneje postal celo sekretar glavnega univerzitetnega odbora OF. Italijanski okupatorji so leta 1942 najprej zaprli Kidriča, nemški pa dve leti pozneje še Ocvirka in ga poslali v Dachau. Z zimskim semestrom 1945/46 sta se oba predavatelja vrnila na katedro.

Pozimi 1945 je Ocvirk postal izredni profesor, tri leta pozneje pa se je zapletlo pri njegovi redni profesuri, ki je tedanji minister zaradi ideoloških razlogov ni potrdil. Oktobra 1948, po Kidričevem odhodu, je Ocvirk zaprosil fakultetni svet, naj ga odveže predavanj iz slovenske književnosti. Od poletnega semestra 1949 je predaval le na primerjalni književnosti. Fakulteta je prvič v svoji zgodovini dobila profesorja, ki je predaval le na katedri za primerjalno književnost.

V drugi polovici štiridesetih let se je Filozofska fakulteta odločila odpraviti dotedanje tropredmetne študijske skupine. Študentje so poslej vpisovali A- in B- predmet. Septembra 1949 je fakultetni svet potrdil študijsko skupino »zgodovina svetovne književnosti z literarno teorijo«, ki da bo vzgajala naraščaj za uredništva, založbe in radio. Iz objavljenega predmetnika je razvidno, da so lahko študentje vpisovali predavanja iz svetovne književnosti (orient, antika, srednji vek, renesansa, barok, od klasicizma do danes) ter iz literarne teorije (poetika, metrika, stilistika). Po prvem letniku je bil tudi preizkusni izpit iz Uvoda v primerjalno književnost. Študentje so morali poslušati tudi predavanja iz slovenske jezika in književnosti ter iz enega slovanskega ali germanskega ali romanskega jezika ter estetike, filozofije in umetnostne zgodovine. Ocvirk je v prvi polovici petdesetih let v resnici sam predaval vso svetovno književnost od antike do modernizma. Iz literarne teorije pa je tedaj predaval metriko in stilistiko.

Leta 1950 se je Seminar za primerjalno književnost in literarno teorijo brez javne utemeljitve preimenoval v Seminar za svetovno književnost in literarno teorijo. Preimenovanje je menda dosegel zgodovinar Bogo Grafenauer, zato da bi bila tudi literarna zgodovina tako kot družbenopolitična zgodovina razdeljena na svetovno in nacionalno – slovensko. Preimenovanje pa je bilo tudi ideološko, saj so v Sovjetski zvezi gojili svetovno književnost, primerjalna književnost pa se je poučevala zlasti na zahodu (Smolej, Stanovnik 2007: 114–115).

Leta 1950 je Ocvirk postal redni profesor. Poleg pedagoških obveznosti je prevzemal tudi druge naloge. Leta 1946 je postal urednik Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, dve leti pozneje pa še Slavistične revije. Deset let po koncu vojne se je komparativistika spet odprla tujini. Leta 1955 se je Ocvirk udeležil mednarodnega simpozija slavistov v Rimu, istega leta pa je gostil ugledne slaviste (A. Mazon, R. Jakobson, F. Wollmann). Leta 1957 pa je Ocvirka, ki je od leta 1955 opravljal dekanske dolžnosti, zadela možganska kap. Predstojniške posle seminarja je tedaj začasno prevzel slavist Anton Slodnjak. Ves čas profesorjeve bolezni pa je proseminarske vaje vodil honorarni asistent Dušan Pirjevec.